Najtežja življenjska vloga

Ne vem, če sem kdaj napisala kolumno o tem, kako je biti mama. Vem, da tu in tam pišem o Sofii in občutkih, ki jih povzroča materinstvo, o njeni rasti, dvomih, veselju in težkih trenutkih, ampak nisem prepričana, da sem se kdaj poglobila vase v iskanju vseh različnih odtenkov tega čarobnega sveta, ki se imenuje Biti mama. Vedno me je zanimalo, ali tudi očetje čutijo isto in čeprav ne morem biti 100 % prepričana, je tako, da se mi zdi, da so pri njih stvari nekoliko drugačne. Sicer ne pri vseh, saj tudi ne maram posploševati katerekoli situacije, ampak ni zaman, ko pravijo, da je “mama le mama” in tudi ni naključje, da je narava izbrala prav žensko telo zato, da bi podarilo življenje.

Ta teden se nahajam v Milanu in čeprav zelo uživam v svojem delu in so modna zakulisja moj drugi dom, zelo pogrešam hčerko. Ko se je rodila, nisem dobila nobenega priročnika, ki bi mi natanko in iskreno povedal, kako ravnati s tistim majhnim vesoljčkom. Nisem vedela, katere stvari so ji všeč in katerih ne mara, nisem vedela kdaj in koliko bo spala, pa tudi ne, ali bo rada v mojem naročju, marsikdaj na prsih ali preprosto na blazini, ko je vame strmela z ogromnimi, modrimi očmi, jaz pa sem začutila, da je slika pred njo še vedno zelo meglena. A dejstvo je, da sem od samega začetka razumela, da bo v življenju imela več ključnih oseb, ena pa ji bo močno krojila usodo: jaz. Mama je tista, s katero ima vsak otrok zelo globok odnos in hkrati je tudi tista, ki marsikdaj nosi težko breme. Ne gre le za vzgojo, gre tudi zato, da je otrok neločljiv del tebe, v dobrem in slabem jemlje energijo in zahteva, da si vedno 100 % prisoten. Če bi denimo imela magično knjigo z naslovom »Kako do brezhibnega materinstva«, bi prav gotovo vedela, da otroka ne zanima, če imaš slab dan ali malo časa, ker je zelo osredotočen nase. Zanima ga le, da si čim manj na telefonu in računalniku, da je komunikacija kvalitetna in da znaš postati del njegove igre in marsikdaj tudi njegovih sanj.

Na začetku sem bila prepričana, da se prav veliko ne bo spremenilo, a se je spremenilo vse. Najbrž sem se tudi sama, deloma zato, ker me je Sofia, deloma zato, ker ima mati narava zelo precizne plane in jim pač ne uideš. Tako dan za dnem, počasi, a vztrajno, nastane tanka nit, ki deluje kot podaljšana popkovina, med tabo in otrokom in iskreno mislim, da je nihče ne more prekiniti. Ko se te dni za trenutek ustavim, začutim njeno žalost in čeprav vem, da je zelo modra in močna, se tudi zavedam, da me potrebuje vedno in povsod, v kolikor grem, pa ji zmanjka del varnega sveta in tudi mamin vonj, ki ga zvečer nadomešča z mojo pižamo, tako kot jaz, ki vsako noč stisnem k sebi pliš, ki mi ga je posodila za na pot. In potem se le sprašujem, ali resnično vse mame damo skozi te izkušnje, ali je vsem tako težko spustiti svoje otroke, kajti iskreno vam povem, da je bil zame prvi dan šole tako šokantna izkušnja, da sem imela neprestano solze v očeh in se mi je zdelo, da mi jo hočejo kar vzeti. Nora mama, pač, saj vem, ampak je instinkt tako močan, da se iz tega zornega kota sploh ne razlikujem od živali: za svojega mladiča bi naredila vse in marsikdaj pokazala zelo ostre kremplje, čeprav to ni v moj značaj.

Včasih si prav želim, da bi obstajala knjiga z vsem napotki, prav natančnimi, ki bi pokazali vedno pravo pot. Saj vem, da je to utopija, a morda bi mamam, vsaj malo, olajšala življenje. In tudi vem, da je vsak otrok zgodba zase, zato je v resnici nemogoče imeti priročnik, ki bi veljal za vse. Nihče mi ni povedal, da bo veliko neprespanih noči in da bo več prepiranja s partnerjem zaradi neumnih stvari nekaj povsem vsakdanjega. In nihče mi ni povedal, da se vsaka mama, v določenem trenutku, dobesedno zgubi in v sebi začuti, da ni več lastnica svojega časa in niti svojega življenja. In nikjer nisem prebrala, da se od trenutka rojstva v ženskih možganih spremeni vse, kot bi se ti v glavo usidrala druga oseba s tretjim jazom, ki začne razmišljati in gledati na realnost povsem drugače kot doslej. In tudi prioritete se postavijo na glavo. In ni več nepotrebnih kav ali sprehodov po Trstu ter neskončnega gledanja izložb. Tega res ni več, tako kot prostega časa, ker je moj prosti čas v resnici njen …

Ampak v vsej tej zgodbi nastanejo tudi druge stvari, ki jih Sofia pričara s svojo majhno, magično paličico … Dvakrat zamahne in sem del njenega sveta in tam mi resnično nič ne manjka. Naučila me je poslušati, počakati, se ustaviti in tudi globoko dihati. Prej sem štela do tri, da sem se umirila, zdaj znam šteti do trideset in tudi več in to marsikdaj storim zanjo, čeprav v sebi vem, da je zelo dobro tudi zame. Naučila me je poslušati utrip srca in gledati angele v svetlobi, čeprav zdaj že ve, da jih jaz težje opazim. Ampak vztrajam. In vztrajam v tej svoj najtežji vlogi, biti mama, zdaj in za vekomaj, tudi brez priročnika, ki bi mi zdaj povedal, kako ji lahko omilim bolečino, ker me ni ob njej in hkrati, kaj bi lahko jaz naredila, da se ne bi počutila tako krivo in žalostno, ker sem šla.

In potem, tako kot mati narava magično poskrbi, da po porodu pozabiš na vse bolečine, se bova midve srečali in bo vse v hipu pozabljeno. Ponovno v najinem svetu. Ponovno le eno.