#16 Moje življenje, moja pravila

Ko sem se v ponedeljek vračala iz Ljubljane, je snežilo. Ni le rahlo naletavalo, temveč prav snežilo, kot bi bili sredi najhujše zime. Saj sem vedela, da nas bo narava pred pomladjo še enkrat presenetila, ker je tako vsako leto in sredi cvetočih češenj se zgodi, da iz omare ponovno vzamemo puhovko. Morda je to le znak, da stvari niso vedno takšne, kot smo si jih zastavili v glavi, da tu in tam uidejo izpod kontrole, jih ne moremo nadzorovati, lahko se samo prepustimo toku in občudujemo oblake med plavanjem oziroma lebdenjem na hrbtu. Danes sem prav posebej razmišljala o pravilih, ker rada pridem do dna duše in tam še dodatno kopljem po stvareh, na katere sem morda že zdavnaj pozabila. Manj mode in več odnosov. Manj površnosti in več sreče. Tiste zelo osebne in zelo globoke.

Druženje z ženskami mi vedno dobro dene

Pa ne zato, ker ne bi marala moške družbe, daleč od tega, a ženske smo drugi planet. Pogovori, energija, smeh, nasveti, pogledi, vse je drugače. Usoda je določila, da sva skupaj  z Ajdo opravili intervju in na vrhu nebotičnika v Ljubljani mi je bilo lepo. Zgodilo se ni nič posebnega, a hkrati vse. Tri ženske, z novinarko vred, ki so klepetale o življenju, karieri, Instagramu, preprosto o nas. In ko me Ajda vpraša: “Kako pa si, Lorella? Čisto zares, kako si?” mi je v hipu jasno, zakaj je tako posebna.

Skrivnosti morajo biti

Od nekdaj se mi je zdelo, da je čisto prav, da imamo del sveta, ki ga ne delimo. Jaz temu rečem skala in s Sofio imava igro, da je mama pod skalo, kjer biva tudi ona, drugim pa je vstop prepovedan. Zadnjič sva bili pri mojih na kosilu in sem ji kazala stare dnevnike, slike, prvo ljubezen, radirke in zvezke z notami in je mala zaznala, da “smo globoko pod skalco in tukaj si samo ti, kajne?” Imeti zaseben prostor je marsikdaj rešitev za vse. Da se lahko umaknete, zadihate, se ponovno sestavite in šele potem pridete na površino. Moja skala je sveta.

Nepričakovano me drži živo

Preseneti me, si mislim v sebi, in potem čakam. Preseneti me z besedo, rožami, kosilom, sprehodom, tišino. Preseneti me. Nepričakovane stvari so v resnici tiste, ki nas držijo žive in ne govorim o velikih podvigih, ki zahtevajo veleume, govorim o majhnih stvareh, ki ti dajo vedeti, da nisi samoumeven. Imam urnik, ki je pošteno natrpan, in svoje življenje planiram od 7.30 do 20.00, včasih si grem že na živce, ker že zjutraj meljem obveznosti, ki me čakajo zvečer. Rutina ti podarja red, hkrati pa ubije kreativnost. Zato mi je všeč, ko me kdaj kakšna stvar vrže iz tira, v pozitivnem smislu, in se hkrati zavedam, da prav vse niti niso v mojih rokah. In prav je tako.

Vedno se lahko naučiš kaj novega

Preziram tiste, ki imajo občutek, da so boljši, lepši, pametnejši in seveda edini, ki imajo prav. Na življenje gledam kot na neskončno lekcijo in zahtevno šolo, polno izpitov, pri nekaterih vsakič znova padeš, kot bi bil butec, a morda je le zato, ker ti v tem življenju ni dano, da bi vse razumel. Morda moraš biti res stara duša zato, da sprejmeš prave odločitve in ne delaš napak, vsaj ne tako velikih, a če sem čisto iskrena, mi je ta proces učenja všeč, daje mi zagon, da sem boljša, modrejša in bolj pripravljena na bitke, ki še pridejo.

Če se mora zgoditi, se bo zgodilo

Zdaj sem prav v obdobju, ko se stvari postavljajo na svoje mesto in je veliko manj motečih elementov (beri ljudi) v mojem življenju. Na celotno sliko gledam tako: če se mora zgoditi, se bo zgodilo, vmes pa delam, kot bi imela na banki 10 evrov, z istim zagonom, ki sem ga imela pri dvajsetih, s še večjim nasmehom (ker samozavest pri 40 naredi pač svoje) in vero, da se bo puzzle sestavil takrat, ko bodo tla dovolj plodna. In nič drugače. Saj ne da se s tem tolažim, ker še vedno menim, da je veliko v nas, znam pa spustiti, zapreti oči in spremeniti slabe misli v pozitivne. To je zame vrlina.

In danes zvečer vas pričakujem z novo oddajo Glitter z Lorello ter veliko lepega. Ker tega ni nikoli dovolj!