Dolgoletni novinar in urednik Aleš Čakš je že nekaj časa nazaj uspešno stopil na pisateljsko pot. Prvenec je bil povsem avtobiografska in zelo neposredna zgodba o odraščanju fanta, zapletenih odnosih z mamo in prvih spolnih izkušnjah. Zdaj pa je izšla nova knjiga z zelo zanimivim naslovom: 45 nebeških dni. Zgodba pripoveduje o Filipu, mladem geju, ki je bil glavni junak že v romanu Rumeni lakasti čeveljci. V knjigi 45 nebeških dni kot študent v zgodnjih devetdesetih letih minulega stoletja s prijateljico Floro odide na delovno akcijo v cirkuški šoli za mlade katolike in protestante v severnoirskem mestecu Newcastle. Po koncu cirkuške šole sta se na štop odpravila na popotovanje po Republiki Irski in Severni Irski. Niti predstavljala pa si nista, da bo tu njuna največja življenjska pustolovščina.
Aleša zelo cenim, kot človeka in prijatelja, skupaj sva delila kar nekaj zabavnih dogodivščin in sem prav z veseljem opravila ta mini intervju z njim. Mimogrede knjigo 45 nebeških dni najdete tukaj.
Kaj ti pomeni pisanje, katere so tiste emocije, ki ti jih pisanje podarja in kdaj te najbolj razveseli?
Zadnje čase mi pisanje pomeni zelo veliko, zlasti zdaj, ko pišem novo, fikcijsko knjigo o psihopatu Patricku. Nadvse zabavno pisanje. Ko pišem, sem srečen, podajam se v nove, paralelne svetove. Domišljija me osvobaja.
Tvoje zadnje delo je 45 nebeških dni, majhna, a res sladka in ljubka knjiga, mini pustolovščina z lepimi, originalnimi slikami … Kako je nastala ideja za to knjigo?
Preveč divja pustolovščina je bilo popotovanje po Irski, da je ne bi popisal. Je trajalo nekaj časa, a se je uresničilo. Pa še moja sopotnica me je besno spodbujala k nastanku knjige.
Koliko je danes branje prisotno v našem življenju, koliko še beremo in katero knjigo imaš ti na nočni omarici?
Absolutno premalo. Tako fino je bilo gledati mlade ljudi brati knjige na avtobusu, metroju. Zdaj so knjige zamenjali včasih že prav obremenjujoči telefoni. A na srečo jaz še kar berem in se navdihujem, trenutno nad ‘mojim’ Harukijem Murakamijem.
Nekoč si izjavil: “hedonizem je lahko zelo poceni,” in vedno se mi je zdelo, da resnično uživaš življenje, tudi z majhnimi stvarmi, kar se mi zdi prava vrlina …
Natanko to. Hedonizem je lahko tako zelo poceni. Morje, sonce, bor, vrhunska knjiga in noge v vodi, nekje na tržaški plaži. Skoraj zastonj … Pri meni je čedalje pogosteje manj več.
Si pa tudi novinar, izredno dober. Imaš v sebi več obrazov in zdi se mi, da zelo dobro hraniš vse. Kaj pomeni zate biti uspešen in katere so stvari, ki te naredijo res srečnega?
Morda imam vendarle en obraz, a več odtenkov, pogledov, senc. Rad sem novinar, urednik, rad berem dobre članke, gledam lepe fotografije in vse to sestavljam v privlačno celoto. In potem sem tudi srečen. Pa tudi, ko grem hodit v gozd z glasbo v ušesih.
Dobro življenje je preprosto – tudi to je tvoja misel. Zelo mi je všeč in se zelo strinjam: malo ljudi, malo stvari in veliko užitkov. Kam te zdaj nese pot?
Kam gre moja pot? K novi knjigi, k novemu junaku, k novi temačni, dramatični zgodbi. In želim si, da bom na eni od mojih poti srečal pravega moškega zame …
