58 let ljubezni

V današnjem času je malo stvari, ki trajajo. In nasploh živimo tako, da je vse samo iluzija. Vedno se sprašujem, koliko korenin bo pri naši mladi generaciji, saj se bojim, da so prehitro zadovoljni s tem, kar je na površju, in se premalo ukvarjajo s tem, kar je v globini. In včasih me celo prešine, da v globini ni veliko, pa čeprav vem, da smo mi, starši, tisti, ki moramo poskrbeti za te neprecenljive vrline. In zato sta onadva izjema in sta tudi obzorje, ki ga je zelo težko doseči, v času, ko je vse samoumevno. A ljubezen ni.

Mama mi je podarila občutek za estetiko in moč, da bi znala vedno verjeti v svoje sanje. Dvignila me je takrat, ko sem bila na dnu in tudi takrat, ko ni razumela, je pa sprejela, ker dobra mama včasih zna biti tudi tiho, največkrat pa najde pravo besedo, ko je nihče na svetu ne bo znal najti. Midve sva vedno potovali v mislih, v bistvu sva bili po vsem svetu in vsak dan je dovolj le pogled zato, da ujameva misli in ne potrebujeva razlag. Nekatere stvari preprosto so in opažam isto povezanost med mano in Sofio, zato je to še dodatno potrdilo, da naključij ni.

Moj oče je 15 let delal v Italiji. Domov je prišel vsak petek in odšel v nedeljo. Imela sva vzpone in padce, tako kot vedno pri hčerah in očetih, ker me odrastemo, v njihovih očeh pa smo vedno stare dobrih 10 let in da, življenje zna biti zelo kruto. Vse sem razumela šele takrat, ko sem postala mama, zato hvala ti še enkrat, moja ljuba Sofia, zvezdica na nebu, ker si znala narediti red in najti besede za tišino, ki me je mnogokrat morila. Moj oče pozna odgovore na vsa vprašanja, če so poslovna, ima zanje tudi rešitve. Je človek, ki zazna belo ali črno, pri njemu ni ogromno odtenkov, kar ga včasih naredi surovega, vendar pride vedno do bistva. In da, zame, ki celo življenje žongliram in ovinkarim, ni ravno enostavno, a z leti vse bolj cenim to sposobnost in mi je žal, da je tudi sama nimam. Morda zato, ker gledam na življenje skozi roza očala in potem je tako, da se mi neprestano prikazujejo mavrice, tudi tam, kjer jih ni, kar ni vedno dobro.

4. avgusta sta moja starša praznovala 58 let ljubezni. Mamo večkrat vprašam, kako jima je uspelo, saj so določene številke v sodobnem času že skoraj neverjetne. “Kompromisi” je njen odgovor in tudi to, da marsikdaj stvari preslišiš ter jim ne daš prevelikega pomena, saj ga dejansko tudi nimajo. Hmm, jaz pa sem na drobno in pod lupo gledam vsak izdih in vdih, vsako besedo, pogled in trepetanje, in to mi da še bolj misliti, ker vem, da bi morala marsikdaj spustiti, pa nisem ravno vrhunska na tem področju. A se izboljšujem. Vsaj poskušam in verjamem, da mi bo uspelo. Tudi to je nekaj.

Sprehajamo se po Grožnjanu, toliko generacij na kupu, toliko različnih pogledov in toliko ljubezni. Najprej med njima in potem še med nami. Sofia me prime za roko in zašepeta: “Poglej, moja noniča, kako sta lepa.” Brezhibnost je zadela njene zelene oči in prav v njih se zrcali ljubezen, občutek večnosti, ki ga z besedami težko opredelim. In ponovno pomislim, da so nekatere stvari le večne, če jih znamo čuvati, razumeti, ujeti v pravem trenutku in da, tudi sklepati kompromise. Morda je vse prav v tem, da dihamo skupaj in četudi se kdaj ne ujamemo, se vseeno podpremo, brezpogojno, preprosto zato, ker ljubezen potrebuje čuvanje, tankočutnost in dobro mero inteligence.

Cara mamma e papà, iz srca vama želim vse najboljše, še mnogo let zdravja in skupne ljubezni, vse tja do zvezd in za vekomaj, ker čarovnije so pač takšne, nepremagljive in dejansko večne.