#9 Moje življenje, moja pravila

Te dni sem razmišljala, da že dolgo nisem dobila šopka rož in kot veste je pri meni tako, da jih kupujem sama, pa vendar … In potem sem jih nekako priklicala, kot vse stvari, ki nedolžno nastanejo v mislih in na koncu prav tako nedolžno pridejo k tebi. Do mene so priromale včeraj, lepe, divje in roza, v tistem nežnem odtenku, ki mi je najbolj všeč. Naredile so me srečne in pomislila sem, kako sem navezana na majhne stvari in še manjše pozornosti, ki pa mi dajo vedeti, da je nekomu mar. Lahko je kava, ki mi jo sodelavec prinese v pisarno (mimogrede, se tudi to že dolgo ni zgodilo in ker vem, da prebira moje članke, sem prav tako prepričana, da jo že danes dobim), klic prijateljice, ki je nisem dolgo slišala ali Sofiina risba, ki je vedno tako polna ljubezni. Majhne stvari, torej, za veliko življenje.

Nekateri vidijo dlje kot ostali

Nisem prepričana, da so ti nekateri na zemlji, morda je tako, da gre za višje sile, ki se v mojem primeru odločajo zame takrat, ko jaz ne znam, nočem ali ne zmorem. In ker bi šla z glavo v zid, me ustavijo, kar ni ravno mačji kašelj, in preprosto vržejo v drugačne vode. Vsakič znova ugotovim, da sem odlična plavalka in moj stil se lahko še izboljšuje.

Zaslužim si rože

Tisti šopek, o katerem sem pisala na začetku. In rože vsakič, ko grem v trgovino in jih zagledam. Stanejo zelo malo, prinesejo pa ogromno veselje. Ni mi žal, ko naredim nekaj zase, in nikoli ne gre za denar, ki ga zmečem stran. Moja nebeško modra kuhinja kar zaživi in jaz z njo. Neprecenljivo.

Bordo mi je všeč in se ne bojim rdeče

Te dni me prav boža po duši. Bordo je globoka, strastna in ravno prav zimska. Všeč mi je na ustnicah in nohtih, na klobuku in čevljih, na žametni obleki in puloverju. Dodam zlate uhane, dober parfum, intenziven tako, kot so zimski večeri, in se počutim dobro. Dobro v svoji koži. Dobro zato, ker sem Ženska.

Glava gor, ko padeš v globoko jamo

Ker se ne dam. Povem vam, da ni pomembno, kolikokrat padete, tega ne bo nihče štel, pomembno je le, da se vsakič znova dvignete. In tu in tam me prešine misel, da potrebujem tujo roko za pomoč, lepše vreme, večje stanovanje ali svetlejšo luč v tunelu zato, da se vse skupaj konča. In potem se spomnim, da so vse to le laži. Potrebujem sebe in ko se tega zavem, se tudi dvignem, ni enostavno, sem polna modric, a s časom izginejo. In že sem pripravljena na nov boj.

Za vedno ne more deževati

To je stavek, ki ga obožujem, vzet iz filma Vran. Bradon Lee, s tistim temačnim pogledom, ga izreče in zdi se ti, da kar zleze v dušo. It can’t rain forever, torej, ker seveda lahko dežuje, so neurja, tudi tornado pride mimo, a na koncu je vsega konec. In tako kot slabe stvari, pridejo tudi dobre: sonce, jutranja rosa, mavrica. Lepo je živeti, veste? Tega ne gre nikoli pozabiti.

Drage moje zveste bralke, danes zvečer ob 20.00 vas čakam z novo Glitter oddajo in vsebino iz sveta, ki mi je najbolj pri srcu. Hvala, ker ste ob meni.