Ne dovolite Podzavesti, da vas sabotira

Nimam besed, ko pomislim na to, kako smo spretni, subtilni, pametni, prefrigani in marsikdaj tudi zlobni. Pa ne do drugih, čeprav je to povsem druga zgodba, temveč sami s seboj. Ko razmišljam o psihi ali preprosto o tem, kar je vsak izmed nas v svojem bistvu, si vedno predstavljam mali, intimni teater, v katerem nastopata Zavest in Podzavest, ena proti drugi, Zavest s sanjami, konkretnimi potrebami in željo po uspehu, Podzavest pa polna čudaških pripomočkov za sabotažo, angleških ključev, ki magično potegnejo vse zavore, in matic, ki tako močno stisnejo, da skoraj nehamo dihati. Tako je ta igra v možganih vedno zelo napeta in hkrati čarobna, ker jo v resnici lahko nadzorujemo, če se le sprijaznimo s tem, kar se dogaja. Včasih se sprašujem, ali sem sama tako čudaška, potem pa ugotovim, da preživljam procese, ki jih tudi moje prijateljice. In vsakič znova pomislim, da je najbrž kriv PMS, potem pa ugotovim, da v resnici ne, ni še čas zanj, zato mora biti kaj drugega. Sabotaža, drage moje, samo to. In v tem trenutku znam poriniti podzavest do roba posode, ki se zdi že krepko polna, jo močno potegniti za ušesa in potunkati do dna z ukazom, naj bo tiho. Vsi tisti drobni glasovi, ki tako vztrajno govorijo, da nam ne bo uspelo, strah, ki je marsikdaj neopravičen in povzroča preveč potenja, misli, ki nam odvzamejo spanec so v resnici podivjana Podzavest, ki se z nami malo poigrava. Ji ne gre zameriti, to je njena vloga, vseeno pa imejte v mislih, da ne sme biti preglasna, sploh pa ji ne dovolite, da bi prijela situacijo v svoje roke in začela majati tla, na katerih stojite. Takrat jo raje pokličite na sestanek in močno udarite, saj si bo le tako zapomnila.

V svojem delu sem divja in priznam, da imam še preveč energije. Ravno pred kratkim je prijateljica pripomnila, da v kolikor bi povrh vsega imela še partnerja, ki mi je karakterno podoben, bi se zgodila eksplozija. “Si vihar, veš,” mi je rekla “… in tako temperamentna, da se te ne da ustaviti.” Razmišljam o njenih besedah ter o tem, da sem z leti nedvomno postala tudi manj tolerantna in žal opažam vedno več lenobe, ki jo marsikdo uporablja, kot opravičilo za stvari, ki se ne zgodijo. Za vse tegobe, ki jih doživljam, ali probleme, ki dnevno nastajajo zato, ker pač delam z ljudmi in ljudje delamo napake, nisem nikoli krivila drugih, države ali sistema. Zdi se mi, da sem lahko kriva le sama, zato je v meni moč, da najdem drugo pot. Vse okrog nas jasno in glasno pove, da trkamo na napačna vrata, zato bi morali preprosto poiskati druga, morda pa je vseeno lažje trkati na zaprta, kot pa zbrati novo energijo, veliko poguma in poiskati prava. Fokusirana sem na svoje cilje in ne popustim, resnično nikoli, zato me tudi tuja mnenja bolj malo zanimajo: če začutim, da sem na pravi poti, pač ne bom odšla, četudi sem moteča za tiste, ki nimajo simpatije do mene ali mojega dela. Ampak zdi se mi, da to ni moja težava. Ne bojim se reakcij, saj ima vsak svobodo odreagirati tako, kot želi in vsak doživlja svojo resnico.

Ne tarnam. Ne maram ljudi, ki neprestano govorijo, kako je vse narobe; če je temu tako, potem ni druge, kot spremeniti načrte in najti pravo pot. Za vsakega izmed nas obstaja pot, ki je tlakovana z bleščicami in odlično je dejstvo, da nimamo istih interesov, posledica tega pa je, da je dovolj prostora za vse. In sploh danes, v obdobju digitalne tehnologije ter meja, ki jih praktično ni več, lahko dosežemo veliko, če le nismo osredotočeni na ozek krog ljudi ali morda na kraj, ki nas ne navdušuje. Verjamem, da nas ostali doživljajo na način, ki nam je mnogokrat tuj: lahko mislijo, da smo popolnoma hladni takrat, ko smo le sramežljivi, da smo brezčutni takrat, ko smo le ranjeni, ali da smo antipatični takrat, ko preprosto postavimo meje. Mar to pomeni, da se moramo obnašati tako, kot pričakujejo drugi? Daleč od tega. Njihova pričakovanja niso naši cilji, zato, drage moje, četudi je podzavest še kako glasna, vedite, da nima prav.

Ne maram laži, predvsem zato, ker so izguba časa, priznam pa, da obstaja veliko polovičnih resnic, da drugih ne bi prizadeli. Ključnega pomena pa je, da ne lažemo sebi; vsakič, ko sem pred novim ciljem ali se rojevajo nove zamisli, ki jih največkrat krepijo zelo močna čustva, se sprašujem, kaj pravzaprav želim, ali sem popolnoma iskrena sama s sabo, ali sem sploh na pravi poti. Zdi se mi pametno in koristno analizirati te občutke, saj Podzavest sabotira tudi te, tako je prefrigana, da spremeni belo v črno in črno v belo, morda je tudi zato dobro imeti vsaj 50 odtenkov sive in sami sebi dovoliti več interpretacij življenja. Brez strogosti.

Ko dosežete uspeh, si omislite drugega. Pojdite naprej in imejte v srcu vso potrebno energijo za nov cilj, saj le tako lahko rastete. Vedno pomislim, da bo življenje tako ali drugače prekratko, da bi dosegla vse, kar želim, in spoznala vse ljudi, ki bi me naredili boljšo. Ne primerjajte se preveč z drugimi, ker ima vsak svojo zgodbo, samo vi pa ste avtor romana z naslovom Moje življenje. In to je knjiga, ki se je ne da kupiti, niti prepisati ali ponarediti. Ključ vsega je v nas samih, priznam, da ni vedno enostavno, so pa tudi zabavni trenutki. Denimo takrat, ko nenadoma ugotoviš, da je Podzavest pri motorju in že veselo sabotira kable, ti pa jo samo potrepljaš po rami in ko se obrne, jo z desno roko udariš direkt pod brado. Knock out, draga moja, oglasi se drugič.