Srce in razum sta tim in bi morala delovati skupaj, kot nerazdružljiva dvojčka, a včasih je tako, da izbereta povsem drugačne poti. V mojem življenju je ključno vlogo odigrala teta Nives, ki je bila nadpovprečna ženska. Po svoje divja, svobodna, neobremenjena, zabavna in srčna. Bila je značilen primer ženske, ki s pomočjo intuicije in ogromnega srca zna plavati v najglobljih in najbolj razburkanih oceanih; seveda je poskrbela za marsikatero brazgotino (in nekatere so bile pošteno globoke), vendar menim, da je znala živeti. Moja mama, njena sestra, pa je popolnoma drugačen človek, veliko bolj umirjen, racionalen, nadpovprečno inteligenten in prav gotovo z močno intuicijo, ki pa jo uporablja le s pomočjo še močnejšega razuma. Že kot mala deklica sem bila nad to dihotomijo zelo fascinirana, saj sem občudovala ženski iz iste družine, istega gnezda, ki pa sta bili kot jin in jang. Še danes se mnogokrat sprašujem, kje je prava pot ali zlata sredina, kdaj smo lahko popolnoma čustvene, kdaj pa popolnoma racionalne, predvsem pa kdo ima prav, srce ali razum? Zanimivo, kako v našem krhkem telesu sobivata dva planeta in marsikdaj je prav težko najti ključ, ki bi ju spravil v harmonijo.
Dobro je ne vedeti in morda malo manj spraševati. Dobro se je zavedati, da imamo veliko omejitev in zato v življenju marsikdaj pademo, a nič zato. Delamo napake. Se spremenimo. Se zaljubimo in potem izberemo drugo pot. Razočaramo. Si premislimo. Prizadanemo in smo prizadeti. Mnogokrat tudi predolgo čakamo, ker imamo občutek, da moramo imeti prav vse karte v rokah, preden začnemo igrati. Vmes pa se zgodi življenje in ga sploh ne opazimo, gre mimo nas, včasih nam tudi zašepeta kaj na uho, a ga ne slišimo, saj še vedno čakamo na pravo karto. Naučili so nas, da se vržemo takrat, ko je vse popolno, in zdi se mi, da je marsikdo že prestopil mejo življenja v pričakovanju popolne igre, ki se ni nikoli zgodila. Sicer verjamem, da nas na drugi strani čaka še nešteto možnosti, vseeno pa menim, da sta “tu in zdaj” dober izgovor, da kaj naredimo. Vklopimo antene, počasi dihamo, se osredotočimo na cilj in preprosto štartamo.
Morda vam v tem trenutku srce zelo jasno govori, kaj želite, vseeno pa raje počakate še na razum, ki bo spet sugeriral po svoje. In tako čas teče, včasih kot izredno mirna reka, drugič kot tropski vihar na peščeni plaži, vi pa ste v vmesni coni, ki niti ni tako prijetna, saj v sebi veste, da morate sprejeti odločitev in narediti korak. Tudi sama sem marsikdaj v podobnem položaju; z nogo potipam teren in če nisem prepričana, jo raje potegnem nazaj, da bo varna pri telesu in tako znam ostati kar dolgo, celo preveč, ker ne maram sprememb, me zbegajo in redno poskrbijo, da v mojem srcu nastane še ena dodatna brazgotina, za katero bom potrebovala preveč časa, da se celi do popolnosti. In potem se sprašujem, ali se te brazgotine sploh kdaj zacelijo, ali ni morda tako, da jih moramo imeti, ker smo potem boljši, pogumnejši, bolj modri in se tako znamo dvigniti na drugačno raven? Z leti sem se vseeno naučila spustiti stvari od rok, se marsikdaj ne jemljem preresno in znam celo prepoznati zabavno stran v težkih okoliščinah. Takrat lažje razumem, da je sprememba predvsem izziv in se jo naučim sprejeti.
V sebi vem, da bi bili srečnejši, če bi se več ukvarjali s seboj in manj s tistim, kar se dogaja pri sosedih, predvsem zato, ker sploh ni naša stvar, in tudi zato, ker je življenje vsakega posameznika dovolj komplicirano, da bi mu sodili brez poznavanja zgodbe v vseh svojih odtenkih. Sreča ni pravica in niti dolžnost; prej bi rekla, da imamo pravico do žalosti takrat, ko se nam zgodi nekaj zelo neprijetnega. In imamo potem možnost izbrati srečo zato, da se kot feniks ponovno dvignemo in začnemo živeti svoje sanje. Morda ne bi bilo slabo razumeti, da se ena rokavica ne prilega vsem, zato ima vsak, prav vsak izmed nas, v resnici pravico, da obstaja tako, kot se mu zdi.
