Šola sreče

Ne vem, če kje obstaja, morda le tu in tam kakšen tečaj, ki naj bi naučil človeka, kako biti srečen. Okrog nas je veliko nestrpnosti in nezadovoljstva, pa tudi veliko ljudi, ki žal širijo negativno energijo in marsikdaj poskrbijo, da nam zagrenijo življenje. Še vedno mislim, da jih ni prav enostavno spregledati, tako, kot ni enostavno imeti dovolj moči, da v tem kontekstu ostanemo osredotočeni na dobro. Šola sreče bi nam prišla prav, pa ne le enkrat v življenju, temveč kar večkrat, da bi si lažje zapomnili, kako pomembno je biti srečni in zadovoljni. Ko sem se zadnjič pogovarjala s prijateljico, sva ugotavljali, da imava premalo časa za vse tiste drobne, a hkrati pomembne stvari, ki naju osrečujejo. Sploh ni pomembno, ali gre za sprehod v naravi, kavo ob morju, nakupovanje najljubše kozmetike, gre bolj za to, da si ne vzamemo časa in smo preveč osredotočeni na obveznosti, premalo na užitke. Marsikdo niti dobro ne ve, kaj mu je pravzaprav všeč; tako kot ne razume, kaj ga denimo moti, začuti le občutek neugodja in tesnobe, a ga sploh ne zna opredeliti.

Sreča spominja na peščeno plažo; je čudovita v celoti, zlata in ravno prav topla, če pa jo poskusiš ujeti v pest, ugotoviš, da zna hitro bežati. Britanska raziskava je dokazala, da ženske dosežemo vrhunec sreče med 50. in 60. letom, kar je v resnici dokaj pozno, vendar je očitno sreča povezana tudi z zrelostjo in dejstvom, da se naučimo dati na stran stvari, ki niso tako pomembne, in uživati v trenutkih, ki so nam dani. Ali je teh dovolj? Menim, da ne, če si jih sami ne znamo vzeti, oziroma zanje ne znamo poskrbeti. Najbolj me je presenetil rezultat, da smo med 40. in 50. letom še najmanj srečne in zadovoljne, dobesedno slabo živimo, ker smo neprestano pod stresom in ne znamo uživati življenja. Po 50. letu so običajno tudi otroci že veliki, zato končno napoči čas za nas in življenje, ki si ga zaslužimo. Včasih je bil pri teh letih človek že skoraj star, danes so se tudi te meje pošteno premaknile, vseeno pa bi raje prebrala, da znamo poskrbeti zase že prej in da bi ta vrlina trajala mnogo dlje. Berem o tem, da smo pri 40 letih izredno krhke, začutimo, da se čustva sprehajajo po nevidnih nitkah, po robu prepada, po ostrih britvicah in smo zato polne dvomov ter z občutkom slabosti, kot bi bile tik pred tem, da letimo v prazno. Ampak, drage moje, rada bi dodala, da leteti sploh ni slabo, če se znaš dvigniti dovolj visoko, da pogledaš na situacijo s povsem drugačne perspektive.

In kako se torej ve počutite? Na robu prepada ali z novo življenjsko energijo? Morda zelo mešano, danes tako in jutri povsem drugače, v vsakem primeru pa ne gre pozabiti, da si srečo zaslužimo. Brezpogojno. V naših glavah je vedno veliko vprašanj, sploh takrat, ko smo pred novimi odločitvami, bodisi službenimi, ljubezenskimi ali nasploh življenjskimi. In prepogosto imam občutek, da se ne znamo postaviti na prvo mesto, kot bi neprestano vozili po odstavnem pasu in vsi, popolnoma vsi, imajo prednost pred nami. Hkrati verjamem, da je, v kolikor nismo sami srečni, nemogoče osrečevati ljudi, ki so del našega življenja. Tudi na letalu je tako, da v primeru turbulence nadeneš masko s kisikom najprej sebi in šele potem pomagaš drugim. Kar želim povedati, je, da smo pozabili na pravico, ki jo imamo do sreče, in na stvari, ki nas dejansko osrečujejo. Šola sreče bi bila koristna v vseh obdobjih življenja, sploh takrat, ko postanejo otroci odrasli in jih ta naš svet popolnoma spremeni ter poskrbi, da pozabijo na svoje čudovite antene, ne poslušajo več instinkta, se ne prepustijo čustvom in začnejo voziti tako kot mi: z ročno zavoro vedno na pol zategnjeno.

Rada bi, da bi se za nekaj minut ustavile in se vprašale, ali ste srečne. Zelo enostavno vprašanje, ki zahteva prav tako enostaven odgovor. Če pa ste med da in ne, je definitivno napočil čas, da spremenite vse dejavnike, ki vam ne omogočajo lepega življenja. Zdi se mi, da ni pametno izgubljati časa, kajti na tem svetu se vse tako hitro spreminja, da se ti lahko življenje postavi na glavo v hipu in šele takrat ti ni nič več jasno. Sploh nočem razmišljati o tem, kako nismo večni in kako niso večni tisti, ki poskrbijo, da sem vsak dan ljubljena ali srečna. Zato se raje odpravim na tisto neskončno peščeno plažo, sredi zime oblečem svoje najlepše kopalke in z bosimi nogami tečem do oceana. Edino to se mi zdi smiselno.