Dnevnik iz Milana

Mnogokrat me ljudje vprašajo, kako to, da se mode še vedno nisem naveličala. Marsikdaj slišim, da bi bilo glede na to, da sem po izobrazbi psihologinja in o psihologiji zelo rada pišem, kar logično, da bi mi počasi moda postala preveč površna, če ne že skoraj nepomembna, sploh v času, ko delamo preveč z oblekami in premalo na sebi. Ampak temu v resnici ni tako in vse to je daleč od mojega zornega kota in življenja, ki ga živim. Mislim, da je moda izbrala mene, še preden sem jaz izbrala njo. Zgodilo se je nekje pri 14 letih, ko mi je oče v Italiji prvič kupil revijo Moda, ki danes ne obstaja več, in sem v hipu začutila glamur, ki ga je izžareval modni svet. To je bil čas vrhunskih manekenk, kot so bile Cindy, Claudia, Naomi, Christy, Linda in ostale, ter brezhibnih žensk, ki so jemale sapo. Mislim, da se od tistega trenutka od mode nisem nikoli poslovila, še danes poskrbi, da so moji dnevi veliko bolj barviti in da se vsaj nekajkrat na teden prikaže čudovita mavrica, ki jo zagledam vsakič, ko naletim na lepo modno revijo, svileno obleko ali visoko peto.

Doživljanje tednov mode je nekaj, kar te globoko porine v modni svet in ti nedvomno da misliti. Modna kultura je doma v prestolnicah, kot so Milano, Pariz in New York, vsi ostali lahko le občudujemo njeno veličastnost in jo častimo tako, kot se nam najbolje zdi. V teh časih moda zaživi tudi na ulicah, v obliki tako opevanega street styla, ki zna biti resnično zabaven in poučen, čeprav je med tednom mode tudi mala karikatura ljudi, sploh tistih, ki želijo preko obleke komunicirati svojo alternativnost. Sicer v tem ne vidim nič slabega, ker je moj moto “živi in pusti živeti”, vseeno pa menim, da je moda sredstvo, ki naj bi nam pomagalo biti lepši, ne pa bizarni. A tudi to je stvar zornega kota.

Teden mode v Milanu je bil, po dolgih sezonah megle in zatišja, ponovno čudovit. Z največjim veseljem sem pozdravila izredno bogat koledar revij, ki ga je sestavila italijanska zbornica za modo, in čeprav je vožnja po mestu praktično nemogoča, sem uživala vsak trenutek. Obeta se nam zima v barvah! Ponovno burgundy, ogromno temno zelene in kraljevsko modre, veliko lesketanja in bleščic (juppi!), usnjene jakne in zadrge povsod, ponovno podplati (vse močno diši po 70. letih), kar nekaj žameta, ki naj bi ga nosile predvsem podnevi, predvsem pa nova eleganca sodobne ženske, ki ni le lepa, temveč tudi funkcionalna. Zabrisane so meje med večernim in dnevnim, make-up pa ponuja intenzivne barve, ki se odražajo na temnih ustnicah (šminke so skoraj vse mat) ali zabrisanih svinčnikih. Vsi oblikovalci so povedali, da gre za zelo odločno žensko, ki ni nikoli negotova, zelo dobro ve, kaj želi in zato tudi jasno izbira.

Dan se začne ob sedmih in konča malo pred osmo zvečer, običajno tako, da vmes sediš le v taksiju, metroju ali tramvaju (seveda če imaš srečo, ker je povsod reka ljudi, ki nekam drvijo), in če sem čisto iskrena, priznam, da ni le naporno, temveč po svoje celo nečloveško, ampak nekako smo vsi vpleteni navajeni in pričakujemo kakšen dan s temperaturo, glavobolom ali vsaj prehladom. To je cena tempa, ki ga narekuje moda, ampak je prav zanimivo videti, kako ji vse oprostimo, ker zna na tako poseben način ustvarjati naš svet. Vsak, ki se pri nas ukvarja z modo ali misli, da se, bi si v resnici moral nujno vzeti čas za tujino in ogled modnih cirkusov, ker gre za dogodke, ki te zelo hitro postavijo na realna tla. V tujini si zvezda, če si Cara Delevingne, drugače ne šteješ in to je tudi dejstvo, ki ti v hipu podari pravo dimenzijo. Ker smo majhni, se zelo hitro zgodi, da si na tednu mode v Ljubljani nadeneš najbolj kričeč Desigual plašč, klobuk s širokimi krajci in nogavice s sandali, pa te hitro razglasijo za osebo s stilom. In prav tako hitro se zgodi, da poslušam ostre in čisto neprimerne kritike na rdečo preprogo in Oscarje, ki jih v resnici lahko samo občudujemo in se klanjamo ženskam, ki imajo za seboj trumo stilistov in maskerjev, da izgledajo tako, kot pač izgledajo.

Ta teden sem opravila veliko odličnih intervjujev, med katerimi me je zelo navdušili James Goldstein, ki ima za seboj dobesedno neverjetno zgodbo ameriškega milijonarja z ogromnim srcem in fetišem na modo, arhitekturo ter košarko. Zelo prijazna je bila čudovita Chiara Ferragni, najbogatejša in najuspešnejša modna blogerka na svetu, vedno simpatična in zelo osredotočena na uspeh. Všeč mi je ta prizor mlade in hkrati temperamentne ženske, ki med prezentacijo svoje kolekcije na skrivaj prime za roko partnerja, fotografa Andrewa, in se globoko pogledata v oči, kot svet ne bi obstajal več. Trenutek iskrene ljubezni, sredi norega direndaja, ki mi vedno vzame sapo. In potem še luštna Pyper America in Lucky Blue, brat in sestra, manekena iz Amerike, ki sta v zakulisju kar z mamo, zunaj pa približno 1000 deklet čaka na njega, kričijo, se derejo, ena me je celo vprašala, če ji prodam pass za vstop v zakulisje. Lucky je star 17 let in ko sem opravila intervju ter snemalcu pripomnila, da je zelo lušten, mi je odgovoril, da je bolj primeren za mojo hčerko, kot pa zame, kar mi je dalo zelo misliti … hmmmm.

Ko se zvečer sprehajam po ulicah, ki peljejo do hotela, strmim v luže in imam občutek, da je mraz oster kot britvica na vratu. V Milanu, tako kot Parizu ali New Yorku, dobi moda tisto čudovito, na pol sanjsko obliko, ki pa se zna spremeniti, kot aprilsko vreme. Tukaj zaznaš njeno najbolj resno plat in hkrati spoznaš ljudi, ki od nje dobro živijo. Lahko nam je všeč ali ne, dejstvo pa je, da te ta svet lahko zelo prevzame, podari ogromne količine adrenalina, dvigne v zvezde in trenutek kasneje, zelo na grobo, spusti na realna tla. Zato samo močnejši preživijo.