Ne vem, koliko časa preživljate pred ogledalom in koliko v kopalnici v družbi vseh možnih ženskih pripomočkov, kot so krema proti celulitu, vosek, maske za lase ali obraz, in kolikokrat so vas prizadele besede prijateljice, mame ali partnerja, ki je nonšalantno pripomnil, da ste se morda nekoliko zredile. Ali pa, da vam obleka, ki je za vas daleč najlepša in najljubša, v resnici niti malo ne pristaja, da ste prestare za tiste oprijete kavbojke ali rdečo šminko, da prosojne bluze res ne znate nositi in tudi barve so področje, ki ga ne obvladate. Vedno imam občutek, da smo ženske zelo občutljive na tovrstne komentarje ter jih prehitro posvojimo, globoko jih potisnemo v podzavest in morda mislimo, da smo jih utišale, a so v resnici kot nadležna kapljica vode, ki tolče po možganih in hkrati tudi po srcu ter poskrbi, da se naša samozavest začne nevarno majati. V iskanju brezhibne podobe, ki je marsikdaj nedosegljiva, zgubimo smisel življenja in se preveč osredotočimo na nepomembne stvari ali na stvari, ki nas ne bi smele spraviti v slabo voljo. Meje postavljamo same, zato se mi zdi zelo pomembno, da jih znamo postaviti ne le pravočasno, temveč tudi z ljudmi, ki so nam blizu. Prav ti bi jih morali zaznati z lahkoto in brez večjih naporov, a marsikdaj se žal zgodi, da se iz obskurnih razlogov počutijo dolžni komentirati ali “biti iskreni” na način, ki nam preprosto ni všeč.
Nova generacija žensk je izredno močna. Njihova vloga pa ostaja nespremenjena: še vedno se močno delijo med službo in privatnim življenjem, kariero in otroci, obveznostmi doma in dokazovanjem na delovnem mestu. Ne sme nas čuditi, da se potem težko soočamo z nepotrebnimi kritikami ali pripombami, ki nam odvzamejo samozavest. O sebi mislim, da vem veliko in redno se poglabljam v najbolj temačne kotičke svoje duše, z baterijo v roki, ker ne maram skrivnostnih jam, še manj pa slabih presenečenj, zato se mi zdi ključnega pomena, da raziskujem, se naučim, pozabim in oprostim, marsikdaj pa grem preprosto naprej. In zato dobro vem, da mi ne pomeni prav veliko biti princesa v službi ali na ekranu, ker je zame to le delo in se zavedam, da so prave stvari povsem druge, predvsem pa zelo daleč od medijske podobe in izredno malega delčka sebe, ki sem ga pripravljena deliti z javnostjo. Princesa želim biti doma. Princesa želim biti v očeh tistih, ki mi veliko pomenijo in me toliko poznajo, da vedo, koliko mi pomeni beseda, in na tem področju ne delajo velikih napak, ne žalijo, ne obsojajo, ne pričakujejo, prej bi rekla, da me spremljajo, morda podpirajo, se zabavajo ali preprosto ljubijo. Vsaka izmed nas ima veliko različnih odtenkov, resnično več kot jih ima najbolj zapleten moški, in vsaka od nas si želi biti princesa v krogu ljudi, ki ustvarjajo njeno življenje.
Ko svoji Sofii prebiram pravljice o princih, ki imajo seveda čudovit konec, se vedno sprašujem, ali je to pravzaprav pametno. V njenih očeh že zdaj zaznam luč zaljubljenosti in simpatije do fantka, ki ji v vrtcu dnevno dela družbo in se brez kompromisov podpirata tako, kot lahko le otroci. A kaj ko je je življenje malo drugače in nam marsikdaj servira porcijo hrane, ki si je sploh ne želimo in tudi porcijo ljudi, ki jih najraje ne bi nikoli srečali. Je pa vedno en razlog in vedno en načrt, četudi ga sami ne vidimo. Seveda sem tudi sama razmišljala o princu, čeprav je bil v mojih sanjah zelo sodoben in vsekakor se ni sprehajal na konju, a to je tudi edina lastnost, ki mu je manjkala, saj so bile vse ostale na svojem mestu. Na koncu lahko rečem, da me moška energija ni nikoli razočarala, vsaka je po svoje zanimiva, ne glede na to, kako se zgodba zaključi. Nisem pa nikoli marala tistih, ki preveč pametujejo ali svetujejo, sploh če jih niti ne vprašaš za nasvet. In takih je veliko. Prav tako ne maram cinizma ali grobe duhovitosti, ki je načeloma smešna le za tistega, ki si jo omisli. Podpiram delo v rokavicah v smislu, da smo zelo pozorni na besede, ki jih uporabljamo, na stavke takrat, ko komentiramo objave na spletu, celo na poglede in tudi, oziroma predvsem na misli. Te čarobne, nevidne, magične rokavice marsikdaj omogočajo, da drugih ne pohodimo, da jih spoštujemo z vsemi slabimi ali dobrimi lastnostmi, da jim damo možnost biti, kar preprosto so, da ne obsojamo njihovega življenja. A žal je tako, da ni trgovine, ki bi jih prodajala, in ni knjige, ki bi nas naučila, kako jih uporabljati.
Obstaja samo ena stvar, na katero se lahko redno obrnete, in to je vaša vest. In najbolj zanimivo je dejstvo, da ima vedno pravi odgovor, če jo boste le vprašali.
