Poljubi me globoko

Ne maram meja, najbrž tudi zato, ker sem kot mala deklica veliko potovala in nisem začutila nobene posebne pripadnosti. Vseeno mi je bilo, ali smo bili v Afriki, Italiji, Franciji ali Švici, bolj se mi je zdelo pomembno, da smo kot družina dobro sprejeti, srečni in obkroženi s pozitivnimi mislimi. In pomembni so bili nasmehi; čeprav se lahko zdi, da je Afrika dokaj nerazvita dežela, sem bila prav v Gani deležna največjih nasmehov. Zdi se mi, da je bilo tam sočutje do človeka nekaj povsem normalnega, kar me še danes preseneča, saj naj bi mi živeli v razvitem svetu, ki pa je na nivoju poglobljenih odnosov popolnoma nerazvit. Včeraj sem sedela v restavraciji in opazovala ljudi okrog sebe; čisto vsak je bil s telefonom v roki, ki je nedvomno najpomembnejši dodatek sodobnega časa. Ta fascinantna, skrivnostna tehnološka škatlica, ki je nadomestila vse pristne, realne odnose ter nas povabila v svet digitalnih Jazov, ki zahtevajo veliko manj od pravih in so prav gotovo manj obremenjujoči. Včasih imam občutek, da se prav v telefonu skriva najbolj temačna plat naše duše, tam živi srebrna stran lune, ki je nihče ne more ujeti. Tehnološka podzavest je skrivnosten vrt in verjemite, da ga v resnici niti nočete poznati, sploh če ne govorimo o osebnem vrtu, temveč o tem, kar se plete po rokah (in srcu) partnerja. Tukaj pridno varujemo sanje in marsikdaj brišemo sledi, kar ne pomeni, da gre nujno za varanje in strastne ljubimce, prej za to, da damo sebi možnost živeti paralelno življenje, ki marsikdaj ponuja povsem drugačne izzive.

V času facebooka je tudi strast nevarno utihnila in prav o tem sem se pred kratkim pogovarjala s seksologom, ki je bil gost v moji oddaji: “Ne poljubljamo se več, temveč so postali poljubi hitri, kot štampiljke, največkrat si jih izmenjamo takrat, ko pridemo domov ali gremo od doma, vendar ne gre za prave poljube, bolj za navado, ki ubija ljubezen“. V družbi njegovih besed sem se vračala domov in močno razmišljala o nauku ter o tem, kako je v resnici vse skupaj krhko, kako so občutljive pozornosti, ki z leti postanejo samoumevne, kako lahko hitro zgubimo stik z Erosom samo zato, ker smo mu prevečkrat obrnili hrbet.

Dr. Nicolini mi je pripovedoval o parih, ki pridejo k njemu zato, ker iščejo izgubljene metulje v želodcu in se nočejo sprijazniti z dejstvom, da marsikdaj metulji ne želijo ali preprosto ne morejo priti nazaj. In potem se seveda porodi vprašanje, ali sploh obstaja brezhibna ljubezen, ali obstajajo čustva, ki so lahko večna, neokrnjena, brezhibna in tako močno spominjajo na tisto prvo ljubezen, ki je resnično nismo želele izpustiti, saj smo bile prepričane, da se ne bo nikoli končala. Potem pa ugotoviš, da je pravzaprav enostaven poljub nekaj, kar lahko najde izgubljeno povezavo med moškim in žensko, združuje dva različna svetova in poskrbi, da se misli povežejo in skupaj odidemo v drugo dimenzijo, ki v tistem trenutku pripada le paru. Pomislim, da zveni zelo logično in se vseeno sprašujem, kdaj pravzaprav nastopi tisti trenutek, ko pozabimo na drugega in hkrati tudi nase ter damo prednost življenju, ki noro drvi mimo nas in nam ne dovoljuje, da bi se zjutraj ali zvečer, vsaj za deset skromnih minut ustavili in si vzeli čas za poljubljanje. Ne za štampiljke, za prave poljube.

Zdi se mi, da vsak izmed nas potrebuje svojo intimnost in globoko podpiram dejstvo, da obstajajo notranji svetovi, ki so samo naši in čudoviti vrtovi, do katerih pač ni dostopa. Zdi se mi prav, da ostajajo določene stvari skrivnostne in povsem naše, ni potrebe, da postanemo prosojni, kot steklo, ker v odnosu ima vsak svoje mesto in pomembno je imeti tudi kotiček, ki je povsem nedostopen. Ne gre za neiskrenost ali nezaupanje, daleč od tega, prej gre za ohranjanje varnega prostora, ki je samo naš. Zato tudi ne razumem voajerizma in potrebe, da bi se kar znašli v glavi svojega partnerja in secirali vse misli, izvedeli, kje je bil, kam bo šel in kolikokrat na dan razmišlja o nas. Prej se mi zdi pomembno ga pozdraviti s pravim poljubom, mu kupiti vrtnico zato, ker smo se nanj spomnili, ali spodnje perilo, ker smo ga zelo pogrešali. Vse ostalo je stvar dogovora in besed, ki jih morda premalo uporabljamo in prav zato nastanejo nepotrebni nesporazumi.

Vsaj enkrat na mesec, zvečer, bi morali izklopiti vse elektronske naprave, odmisliti televizijo in luč, prižgati sveče in si vzeti čas za pogovor. Občudovali bi, kako začne čas teči na drugačen način, kako postane ura nekaj povsem neprecenljivega in tudi minuta ima svoj konkreten prostor, kot bi vstopili v sobo čudes, kjer se stvari kar naenkrat zalesketajo. Zdi se mi, da je to skrivnost vseh odnosov, ne le ljubezenskih, ko znamo izbrati prioritetno stvar in morda tudi pravočasno zaznamo, kdaj je vsega dovolj. Vračamo se torej na nekaj povsem enostavnega in primitivnega, kot je svetloba sveč, tišina in ritem dihanja, ki ima zame od nekdaj čarobno moč. In morda se prav v tem trenutku spomnimo, da smo se nekoč poljubljali in bili pozorni na roke, brade, vonjave ter na vse velike, male stvari, ki tvorijo našo srečo.

Zanimivo, kako lahko globok poljub odnese daleč proč vse skrbi. Kot bi bila na varnem otoku. Končno sama. In ponovno zaljubljena.