Sedem stvari, ki me osrečujejo

Premalo je trenutkov, ko lahko ugasnemo vse okrog sebe, in najbrž tudi v sebi, ter počnemo stvari, ki jih obožujemo. Pri meni je tako, da igra ambient, v katerem se nahajam, zelo pomembno vlogo. Všeč mi je mir, obožujem tišino in potrebujem veliko samote zato, da lahko dobro delujem. Ko postanejo dnevi daljši in se svetloba začne poigravati s svetlim pohištvom moje dnevne sobe, vem, da pride moj čas, ko lahko ugasnem sebe in vse ostale ter pustim srcu, da odpotuje po svoji poti. V življenju rada počnem veliko stvari, služba pa zaseda ogromen delež vsega. Vendar sem med redkimi srečnicami, ki dela izključno tisto, kar obožuje, zato moje delo ni samo delo, je tudi hobi, veselje, sprostitev in hkrati življenje. Za vse to sem neskončno hvaležna, ker mi je veliko danega, hkrati pa sem najbrž znala zaznati prave ljudi in poti, ki so me pripeljale tja, kjer se nahajam danes. Ko pišem za svojo spletno stran, upam, da sem za vas tudi motivacija; kot vsak imam svoje dobre in slabe dni, znam leteti zelo visoko in kdaj padem globoko v ocean, vendar se s tem preveč ne obremenjujem; bolj se mi zdi pomembno, da znam ponovno priti na površje, plavati naprej z istim, če ne še večjim elanom ter najti nove otoke, polne tropskih barv in zlatega peska, ki me bodo ponovno varovali. Moj dom je tam, kjer se počutim umirjeno, zato gre včasih tudi za hotelsko sobo, ki me sprejme v popolni tišini, s svežo posteljnino in šopkom vrtnic na pultu, velikim oknom in pogledom na čudovito katedralo, z modrim nebom in soncem, ki kar kliče po sprehodu.

Všeč so mi jutra. Deloma zato, ker gre za ure, ki mi podarijo kar nekaj tišine, ker takrat lahko zberem misli in sem malo dlje v pižami. Všeč mi je jutranja kava, vedno v Starbucks skodelici, z okrušenim robom, ampak je moj najdražji spomin iz New Yorka in je zato nočem zamenjati. Všeč so mi tulipani na oknu, ker imam občutek, da znajo govoriti in so vedno polni lepih zgodb; čarobno me znajo gledati, z nagnjeno glavo, zvesti in čudoviti, preprosti in brezhibni tako, kot vsi darovi narave.

Všeč mi je pisanje. Največkrat z nalivnim peresom, čeprav ga danes malo ljudi uporablja, vendar ima temno modro, globoko in sijoče črnilo svoj čar … vedno imam občutek, da pušča iskrene sledi, četudi gre za kratko sporočilo, pismo ali pisanje dnevnika. Resnično potrebujem besede na papirju, nekako me pomirjajo, pa čeprav veliko uporabljam tehnologijo. Pisanje ima povsem drugačen čar, ostane za vedno, kot sled našega življenja.

Rada berem. In ta čas je zame neprecenljiv, ker imajo knjige zelo poseben vonj in močno verjamem, da nas znajo izbrati. Rada grem v knjigarno in čakam na klic, ki redno pride s police in še nikoli se ni zgodilo, da bi domov odnesla knjigo, ki mi ni bila namenjena. Tudi zato obožujem poletje, ker sem takrat nekoliko “ugasnjena” in se hranim z literaturo ter knjigami, ki čez leto pridno čakajo na svoj trenutek.

Všeč mi je sveža posteljnina. In vonj po mehčalcu, ki mora biti pravi in ga zaznam že na daleč, vonj po čistem in dobrem, ki zahteva dober spanec. Všeč mi je pršilo s sivko, ki ga tu in tam uporabljam za blazino, na kateri pišem in ki mi sproži lepe sanje; všeč mi je posteljnina v svetlih barvah ali z drobnimi vzorci, nujno skladna s sobo, ker tudi oko želi imeti svoj delež in je estetika del mojega zadovoljstva.

Všeč so mi sveče. Največkrat z vonjem vanilje, v umazano beli barvi, vseh velikosti in vedno prižgane. Všeč mi je takrat, ko zamenjajo umetno svetlobo in začnejo plesati po svoje, na glasbi, ki jo ne slišimo, a očitno obstaja, nekje na drugem nivoju duše. Všeč mi je, ker upočasnijo čas in nam omogočajo, da najdemo pravo pot, četudi smo v temi.

Všeč so mi “vision boardi”. Table sanj ali kaj podobnega, ker gor lahko zalepim misli in slike, tisto, kar je bilo in kar še bo, domišljija brez meja in ljubki kaos, v katerem se najbrž znajdem samo jaz. Všeč mi je imeti pred očmi cilje, ki jih bom dosegla do decembra ali morda še prej, videti mesta, ki jih bom ponovno obiskala, in obraze tistih, ki poskrbijo, da je moje življenje lepše.

Všeč mi je biti srečna. Ker ima ta sreča veliko različnih odtenkov in vsi so tako zelo povezani z Žensko v meni. Veste, ne bi je zamenjala za nič na svetu. Všeč mi je biti srečna zato, ker mi ta občutek nariše na obrazu milijon nasmehov in vem, da se takrat pojavijo tudi gubice, a se preveč ne sekiram. In všeč mi je vedeti, kaj me pravzaprav osrečuje … pri 40 letih postane kristalno jasno, kje si in kaj želiš, in ta občutek popolnosti je nekaj nepopisnega. Uporabljam čarobno intuicijo, zelo, in hkrati vsak delček sebe, ki poskrbi, da najdem nekaj magičnega, kamorkoli grem.