Vmesni prostor

Nisem vajena te tišine, pa čeprav ljubim mir in mi mnogokrat ustreza biti sama s seboj. Ampak nekako me zbega vsakdanja rutina, ko pridem domov in zaprem vrata, pa me Tommaso več ne pozdravi in vse postane nemudoma drugačno. Kot bi se v stanovanju naredila luknja, ki nima določenega prostora, nahaja se malo tu in malo tam, predvsem na mestih, kjer je običajno ležal, globoko v omari, med čistim perilom, na stolu ali postelji, na robu fotelja v dnevni sobi. Pogrešam zelene, magične oči in vonj po dobrem na mali glavici, pogrešam rdečo piko sredi dolge sive dlake in tisto brezpogojno zvestobo, ki ti jo lahko podari samo domača žival. 16 let ni malo, včasih pomislim, da je poznal vse moje skrivnosti, z mano se je selil, včasih je bil poročen, potem se je ločil, dobil je “sestrico” in jaz hčerko, spremljal je nove ljudi, marsikdaj na zelo neprijazen način, a kot je povedal veterinar: “Ima zelo poseben karakter in mara samo vas, očitno drugih niti ne potrebuje.”

Vohal je mojo pižamo. In potem zaspal, kot mali dojenček. Nikoli ne bom pozabila, ko je po pomoti mislil, da je bila mala zibelka zanj, ne pa za prihajajočega dojenčka. Zdelo se mi je, da sem lahko zaznala razočaranje v njegovih očeh in tudi zbeganje takrat, ko je zaslišal prvi jok in mu ni bilo povsem jasno, ali sem ga morda nadomestila s svojo punčko. Takrat se mi je zdelo zabavno, zdaj pa razmišljam samo o tem, koliko je pravzaprav moral trpeti in kako mu ni bilo prav, da se je nekdo prerinil na prvo mesto. Zaznal je moje solze in vedel je, če sem bila žalostna; vedel je, še preden se je zgodilo, in mislim, da je bil tudi edini, ki me je znal potolažiti. Brez besed. Samo s predenjem in tihim pogledom, ki ga bom za vekomaj nosila v srcu. Čas se je ustavil in končno teče nekoliko bolj počasi: “Smo razbita družina,” mi je rekla Sofia, “kot kos stekla, kateremu manjka en del in nikoli ne bo tako, kot je bilo.” Potem me pogleda globoko v oči in pričakuje odgovor, ker pa ga ne dobi, nadaljuje: “Je res mami, je res, da ga ne bo več?”

Boli, ko se tako brutalno raztrgajo niti, ki nas držijo tukaj in zdaj, boli, ko se moraš posloviti in nisi nikoli pripravljen, boli zato, ker ti možgani neprestano pošiljajo sliko živali, ki ni v najboljšem stanju, kot bi v trenutku pozabili na vse lepo, kar je bilo. Pred očmi imam roko, ki je tako lepo izginila v njegovi dlaki; nikoli nisem razumela, če mu je bilo tovrstno božanje všeč ali niti ne, vendar je meni dovolil vse, tudi ljubčkanje po kosmatemu trebuščku, ki ga je tako skrbno skrival. Morda si zdaj mislite, da sem popolnoma čudaška, kar je najbrž res za tiste, ki ne poznajo te bolečine. Izguba živali, ki je s teboj rasla, te spremljala in zvesto poskrbela, da si se počutil ljubljen, je nekaj nepopisnega. Tista brezpogojna ljubezen, moč, da te tako ali drugače sprejme in nikoli ne želi spremeniti, je nekaj onkraj meja človeškega uma. Živali so najbrž nit, ki povezuje zemljo z nebom; vmesna točka, ki nam omogoča, da smo tudi mi neke vrste angeli, hkrati dovolj človeški, da imamo noge na zemlji. Te dni živim v vmesnem prostoru, prej bi rekla v zraku in še vedno v upanju, da bom med kakšnim belim oblakom zagledala njegovo simpatično glavico, košat rep ali močnejše tačke in močno se trudim, da bi se spomin na njegovo bolezen kar se da hitro razblinil.

Oče pravi, da bi moral obstajati gumb, na katerega bi pritisnili takrat, ko postane prehudo in tudi medicina ne zna pomagati. Živali imajo to možnost, da se jim prihrani vsaj nekaj bolečin, a težko je za tiste, ki ostanejo. Težko je zame in za mojo družino, ker ga po tihem vsi še vedno iščemo in zdi se nam, da je Tommaso z repom za vogalom, včasih ga celo slišim v pesku in zjutraj sem pomislila, da mu moram menjati vodo. Potem pa se spomnim, da ni niti vode niti peska, in me ta nova realnost tako neskončno zbega. Ni besed, ki bi me lahko potolažile in ni človeka, ki bi ga lahko nadomestil. Prepričana sem, da je našel novo pot in je zdaj veliko bolj miren. Prepričana sem, da me od nekje gleda, čeprav ne more do mene. Z nosom proti oblakom ga po tihem išče tudi Sofia, ki še ne uspe razumeti, kako je možno, da kar naenkrat izgineš. Zdaj pa se sprašujem: mar mi, odrasli, razumemo?

Pravijo, da imajo mačke devet življenj. Srčno upam, da je bil moj Tommaso šele na začetku in da ga bom še srečala. Do takrat pa velik objem, moj dragi kosmatinko, in hvala za vse magične, čarobne trenutke, ki si mi jih podaril, hvala za ljubezen, božanje in dišeče trenutke, ki so bili tako najini. In jih neskončno pogrešam.