Zakaj ženske zmoremo vse

Te dni sem po naključju prebrala veliko zgodb o pogumnih ženskah. V resnici ne verjamem, da obstajajo naključja, prej bi rekla, da jih je vesolje pripeljalo do mene in tako poskrbelo za to kolumno. Prav “pogum” je beseda, ki se mnogokrat ponavlja, v moji glavi pa je postala že mantra in opažam, da se neprestano vračam k zgodbam, ki so včasih zelo uspešne, drugič nekoliko manj. Začelo se je z Georgeom Clooneyjem in njegovo Amal, ker sem prebrala intervju, v katerem je igralec veliko povedal o ženski, ki nima le neverjetne karizme, temveč tudi veliko potrpežljivosti in samozavesti, da mu stoji ob strani. In potem, ko se poglabljaš v njegove besede, pravzaprav ugotoviš, da je ona tista, ki drži vajeti njunega življenja in kljub ljubezni ter strasti je bila dovolj pogumna in odločna, da je ohranila svoj samostojen položaj odvetnice.

Te ženske odločitve se mi zdijo izredno zanimive, tudi zato, ker so po svoje zelo specifične in edinstvene; raziskave denimo dokazujejo, da so običajno prav ženske tiste, ki se odločijo za prekinitev poroke, oziroma ločitev takrat, ko se zaljubijo v drugega moškega; moški to težje storijo, morda tudi zato, ker se jim ne zdi smiselno pustiti žene, ki tako ali drugače nudi varno zavetje in rutino, brez katere težko delujejo. Kaj pa ljubezen? Hm, dobro vprašanje, ki ostaja brez odgovora, kajti za ljubezen potrebujemo tudi pogum in tukaj smo ženske resnično močnejše, odločnejše in marsikdaj tudi dovolj drzne, da obrnemo stran.

Če bi lahko samo za trenutek dvignila tančico bodočnosti, bi z veseljem pogledala, kaj je na drugi strani. Ne maram misli, da bi bil lahko kakšen lep trenutek zamujen, da bi sklenila napačno odločitev ali da bi bila predolgo v kraju, v katerega ne sodim. Ampak nam ni dano. Preprosto ne moremo, četudi se neizmerno trudimo. Lahko smo samo pogumni in verjamemo v svoje sanje, lahko si omislimo prave ljudi ob sebi, ki nam pomagajo biti boljši in lepši. V življenju je ogromno poti in verjamem, da ima vsaka končni cilj, a odločitev je povsem stvar trenutka, ki lahko poskrbi za neverjeten preobrat. Zgodi se nepričakovano in morda tudi nekaj, kar ni v slogu s tem, kar pričakujejo ali mislijo drugi, vse pa je v tem, kako bomo pravzaprav odreagirali, koliko bomo drzni, koliko neobremenjeni s svetom, ki nas obkroža, in osredotočeni na svoj notranji Jaz, na želje in misli, brez katerih ne bi obstajali. Zdi se mi, da v kolikor v tem življenju ne znamo ali ne moremo rešiti vseh tegob in ovir, ki jih najdemo na svoji poti, nas bodo te nedokončane lekcije čakale v naslednjem življenju, kar me v resnici tudi potolaži, ker imam tako občutek, da konca ni, gre samo za pretok energije, ki kroži in kroži ter vedno pripelje do nekaj novega.

Požgečka me po duši misel, da nas obkroža veliko lepega, če le znamo zaznati vse odtenke življenja. Lahko gre za večerjo s prijateljicami, toplo rokico otroka, strasten poljub s partnerjem, objem pod zvezdami ali vožnjo s kabrio avtomobilom … Zanimivo, kako ima v resnici vsak svoje želje in tukaj je ogromno prostora za vse, da se uresničijo in postanejo žive in lesketajoče, kot avgustovsko zvezdnato nebo. Včasih potrebujemo samo dobro besedo ali manjšo dozo poguma, da se vržemo v neznano in naredimo korak, za katerega mislimo, da je prevelik; a morda bo prav ta korak zaznamoval nov začetek življenja in odprl možnosti, o katerih si ne upamo niti razmišljati. Zato so nam dani tudi domišljija in sanje, kot pot v paralelnem svetu, kjer je veliko manj ovir in pravil, kjer se končno prepustimo intuiciji in lahko živimo tako, kot želimo. Nič čudnega, da se marsikdaj ponoči zgodijo najbolj genialne zamisli, veliki izumi ali razkritje rešitev, ki jih v budnem stanju nikakor nismo našli. Težava je samo v tem, da se dovolj ne poslušamo, ko pa končno zaslišimo tisti notranji glas, se skoraj ustrašimo in ponovno naredimo korak nazaj. Varen pristan je vsekakor kraj, ki nudi zavetje in obilico znanega, je pa lahko tudi kraj, kjer se bolj malo dogaja, morda pa smo tukaj za večje stvari, druge poti, drzne odločitve. Morda smo tukaj tudi zato, da tu in tam plavamo proti toku ter tako odkrijemo nova pristanišča.

Zelo rada bi napisala, da sem bila vedno dovolj pogumna in odločna, ampak nisem bila. Če pogledam globoko vase, vem, da je bilo mnogokrat lažje pod skalo, kot da bi sprejela izziv in se podala na novo pot. Takrat si rečem, da sem najbrž lena, resnica pa leži v strahu do sprememb in dejstvu, da vsak bolje obvlada teritorij, ki ga dobro pozna, kot pa pot v neznano. Marsikdaj imam občutek, da nad nami obstaja nekaj zelo velikega in so zato vse te izkušnje pravzaprav način, da se naučimo rasti in spremeniti. Vsakič, ko sem sprejela veliko odločitev, sem bila tudi zelo presenečena nad močjo, ki se je nekje magično našla. Ženske to zmoremo; zmoremo v partnerstvu, službi, z otroci, zmoremo takrat, ko gre vse narobe, in tudi takrat, ko nam svet ni naklonjen. V sebi najdemo moč in vse stvari, ki jih potrebujemo zato, da bi živele srečno in uspešno. Včasih je tako, da na koncu tunela ne vidimo luči in imamo občutek, da tavamo v temi; naj nas potolaži dejstvo, da nismo same. Na tej poti je resnično veliko podobnih duš, ki so prebrodile to in še hujše, s pogumom in odločnostjo so prišle do konca še lepše, močnejše in samozavestnejše.

Takrat, ko vam je hudo, pomislite, da se boste spremenile v zgodbo o uspehu. Ne samo zato, ker zmorete, temveč tudi zato, ker si zaslužite. In če slučajno slišite govorice o tem, da se ne bo izšlo, le mirno naprej; njihova resnica ni vaša, zato ni nobenega razloga, da bi se s tem obremenjevale. Ko ste pripravljene za preobrat, vas vesolje podpira, vse ostalo je le modni dodatek.