Manj cinizma in več mode, prosim

Najbolj me razjezijo tisti, ki gledajo na modo z vrha in so prepričani, da je samo ženska muha, brez vsakršnega pomena. Pravzaprav niti ne ženska stvar, bolj stvar za tiste, ki so malo “posebni”, da ne rečem ravno “zmešani”. Po zanimivem naključju je tako, da je okrog mene kar nekaj takih ljudi in največja tragedija je, da zasedajo pomembne položaje. Ta ignoranca in zaprtost do stvari, ki jih žal ne razumejo, me vedno naredi žalostno, saj gre za pomanjkanje inteligence in dokaz, da niso pripravljeni sprejemati izzivov, še manj pa sprejemati tiste, ki se od njih razlikujejo. Kot modna urednica sem vedno imela svojo pot; priznam, da je bila mnogokrat strma in polna ovir, ampak nisem človek, ki se hitro ustavi, še najmanj ustraši, kar pa je morda zame najbolj značilno, je, da me resnično ne zanima, kaj si drugi mislijo. Večkrat naletim na vprašanja, na katera se sicer ne bom nikoli navadila, na primer: “ali pri nas potrebujemo oddajo o modi”, “ali potrebujemo teden mode”, “ali sploh imamo modo”? Včasih me prav mika, da bi odgovorila grobo in nesramno, saj v očeh mojih sogovornikov najbrž potrebujemo samo umazano politiko, ljudi, ki jamrajo, in težave. Več težav kot imamo, bolje pišemo, govorimo, poročamo.

Sem črna ovca, ampak vam povem, da se v tej koži prav dobro počutim. Zame je moda nekaj preprosto lepega in čudovito kreativnega. Nekaj, kar me spominja na sonce in luno hkrati, kar mi omogoča, da vsaj nekajkrat na leto srečujem in spoznam zelo zanimive ljudi, začutim, da obstajajo tudi druga življenja, ki so lahko zelo modno obarvana in dejstvo je, da dobesedno živim za te trenutke. Vsakič, ko se znajdem v velikem mestu, vidim, kako postane tudi moda drugačna, mentaliteta širša, kako so ljudje pozorni na detajle in stil, ker tudi s pomočjo stila lahko rasteš in vsekakor postaneš samozavestnejši. Sama dobro vem, da s pravimi kavbojkami lahko obujem najvišje sandale, s čipkastim perilom sebi povem, da se imam rada, s koktajl obleko se pobožam po duši in dobivam moč za vse možne sestanke, z večerno pa želim biti zapeljiva za moškega, ki ga nosim v srcu. Zdi se mi, da se ženske lahko spojimo z obleko, ki postane del našega Jaza in tako subtilno izraža to, kar v resnici smo.

Kakšno moč ima moda? Kako vplivni moški in ženske izkoriščajo modo? Kaj nam sporoča njihov videz? Kaj nam sporočajo oblačila in dodatki ter kako vplivajo na opazovalca? Roland Barthes je zapisal, da je “obleka trenutek, ko telo dobi pomen” in oddaja sporočila. Oblačila in dodatki okrepijo komunikacijo, pripomorejo k temu, da dosežemo želeni učinek in če smo spretni pri izbiri, lahko odločilno vplivajo na ljudi in dogajanje. O povezavi mode in politike je pariška županja Anne Hidalgo povedala: “Še preden spregovorimo, z obleko že oddamo prvo sporočilo.” Na podlagi oblačil in dodatkov delamo sklepe in ljudem dodeljujemo značaj, vloge in vrednote. Moda nam pomaga doseči zastavljene cilje. Ima svojo estetsko funkcijo ter nam in drugim sporoča, kdo smo in kdo želimo biti. Izsledki raziskav kažejo, da vplivni moški ohranjajo svoj videz, po katerem se razlikujejo od drugih in ki kot nekakšna uniforma odseva njihovo identiteto.

Spomnimo se samo Steva Jobsa v kavbojkah Levi’s 501, v puliju Issey Miyake in v športnih copatih New Balance 991. Ali pa Marka Zuckerberga, ki je prišel predstavit svoje podjetje na Wall Street v črni športni jopi in sivi majici. Zanetil je razgrete razprave med tistimi, ki so ga v templju suknjičev in kravat označili za nezrelega in nespoštljivega do vlagateljev, drugi pa so pozdravili njegovo doslednost in jo razumeli kot spontanost in ustvarjalnost. Zato se sprašujem, ali je sploh pametno razmišljati o vprašanju, ki še vedno visi v zraku: Ali “obleka naredi človeka”? Tisti, ki ga postavlja, ima običajno v sebi kanček ironije, da ne rečem cinizma, saj že a priori meni, da je obleka samo kos na živem telesu. Žal se ne morem strinjati, saj menim, da je ta človek zelo slab opazovalec in najbrž tudi dokaj nesrečen. Ko sem bila noseča, so me prav nosečniška oblačila spravila v dobro voljo in mi vlila pogum, kajti drage moje, biti v sedmem mesecu nosečnosti avgusta, ko je zunaj 40 stopinj, ni ravno čudovito, četudi neskončno ljubiš otroka, ki se še vedno skriva v tebi. In moda mi je pomagala tudi takrat, ko sem odvodila največje prireditve, opravila najpomembnejše intervjuje in opravila izredno naporne sestanke.

Želela sem povedati, da na modo gledam s spoštovanjem zato, ker je moj kruh in tudi zato, ker mi je brezpogojno polepšala življenje, kar denimo ne drži za marsikatero ljubezen, prijateljstvo ali karkoli drugega. To je njen čar: je vedno v zraku, a v tebi je, da jo znaš ujeti tako, kot ti paše. Če pa greš mimo nje in jo popolnoma spregledaš, nič zato, a to še ne pomeni, da ni pomembna ali ne obstaja. Nismo tukaj, da bi spremenili ljudi, o tem se popolnoma zavedam, vendar bi včasih prav rada utišala tiste, ki so tako pametno glasni in hkrati tudi tiste, ki se sprehajajo po svetu slepi, kot človeška ribica. Dragi moji, bistvo je očem skrito.