Pred kratkim se mi je pokvaril računalnik. Bil je težek teden, naporna snemanja v studiu z gosti, priprave za krajši dopust, ogromno dela v službi, sestanki brez konca in kraja in potem, sredi pisanja članka o Chiari Ferragni za revijo Elle, black out. Moder ekran. Manjkali so mu samo beli oblački v obliki ovčk, ki jih sicer obožujem, a v tem primeru se mi ne bi zdeli niti malo privlačni. Takoj pomislim, da nimam varnostne kopije dokumentov, niti shranjenih podatkov, v računalniku imam celo življenje in še več, mravljinci po hrbtenici me opozarjajo, da sem pravkar stopila v globoko morje black outa. Pomislim, da je le računalnik, a globoko v sebi imam občutek, da je ta računalnik pravzaprav mnogo več. Je moj prijatelj. Budno spremlja moje misli, omogoča, da sem v stiku z vami, kar je zame še kako pomembno ter mi dnevno dovoljuje, da sem ustvarjalna, kolikor želim, vmes pa pogledam še najljubše modne strani in sem tako del svetovnega toka, ki mi je noro blizu.
V možganih slišim klik in kakor se redno zgodi v teh ključnih trenutkih, vem, da sem spregledala nekaj zelo pomembnega. Računalnik je v resnici le mašina, to prav gotovo drži, ampak je mašina, ki mi 100 % olajšuje življenje in omogoča, da živim tako, kot živim. Zame je bil samoumeven in tako sem ponovila napako, ki je povsem človeška in nam marsikdaj subtilno zagreni življenje: mislimo, da so vse stvari preprosto dane, samoumevne. Spomnim se na gostjo v studiu, s katero sva se pogovarjali o življenjskih tegobah in ko ji povem, da sem imela resnično slab dan, samo vzdihne in naredi zelo zanimivo gesto: z roko vrže neviden zrak čez ramo in se nasmeje. V smislu: pozabi in pojdi naprej. Ne vem, zakaj, a me je ta enostaven napotek izredno potolažil: nekako vem, da se svet vrti tudi brez mene in računalnika, kar velja za vsa možna področja. Ni mi všeč, ko zaznam nehvaležnost, ki gre sicer z roko v roki s samoumevnostjo; takrat damo jasno vedeti, da ne živimo v tem trenutku, se ne znamo ustaviti in gredo zato stvari mimo nas, kot ne bi obstajale.
Računalnik so na koncu rešili in prav nič ni bilo izgubljenega, v meni pa je ostal globok dvom, ki je bolj vezan na prijateljstvo, službo in ljudi, ki jih resnično cenim. Ali vedo, da so zame tako pomembni? Ali jim dam dovolj iskreno vedeti, da jih nimam za modni dodatek, temveč za ključne osebe mojega življenja, ki redno poskrbijo, da sem srečna in zadovoljna? V tej naglici in norem tempu se z lahkoto zgodi, da spregledamo prav bistvo vsega: odnose, ki nam omogočajo, da rastemo, ljubezen, ki nas varuje in tako nežno poboža, starše, na katere lahko vedno računamo, prijatelje, ki so prisotni predvsem takrat, ko jih noro potrebujemo. Vse te stvari niso samoumevne, so nam dane, kot zaklad poln ljubezni, da bi se počutili bolje, da bi pluli po varnem morju, da bi lahko izkoristili vse lepe stvari v tem kratkem času bivanja na Zemlji. Imam prijateljico, ki mi da redno vedeti, da imam vedno premalo časa zanjo; in imam tudi tisto, ki me sliši dvakrat na leto, a zdi se, da sva bili skupaj prav včeraj. Obe cenim na drugačen način: prva me spomni, da so ljudje živeča bitja, ki potrebujejo pozornost, druga pa da obstajajo tudi nevidni življenjski spremljevalci, ki so ob nas kot skrivnostna senca.
Moj dan bi moral imeti vsaj nekaj ur več. Verjamem, da je tako tudi z vašim; kratek klic, kava s prijateljico, objem ljubljene osebe pa običajno trajajo samo nekaj časa in prinesejo veliko dobrega. Včasih je tako, da moramo tudi izbrati: med delom in zadovoljstvom, med obveznostmi in pravim smislom življenja, med rutino in stvarmi, ki nas globoko osrečujejo. Vprašanje je: ali to storimo dovolj pogosto, predvsem pa, ali sprejmemo pravo odločitev? Ko se mi je pokvaril računalnik, sem bila jezna, hkrati potrta, žalostna in prestrašena, najraje bi nazaj zavrtela kolo časa. Potem pa sem poklicala nekaj prijateljic, si vzela čas za sladico, očetu kupila darilo, podarila stare obleke, pospravila nekaj delčkov svojega življenja in ponovno zadihala. Stvari so šle na svoje mesto. Računalnik je doma, prijateljice najbrž tudi, starša sta zdrava, tako tudi ostali družinski člani. Imam se zelo dobro in sem v sebi mirna. Najmanj, kar lahko naredim je, da se na vse to spomnim vsaj enkrat na dan, ker se black out lahko zgodi na vseh področjih in če dobro pomislite, je računalnik še najmanjša težava.
