Naj svet počaka

Mislila sem, da bom v letošnjem poletju uspela prebrati več knjig, in na koncu jih niti nisem tako malo, ampak v svetu, ki se tako hitro vrti, postane tudi mirno branje bitka s časom. Naletela sem na zgodbo sester, ki so bile čarovnice in so na vrtu gojile različne vrste rož, biljk in zelišča, včasih ob polni luni, drugič ob vzhajajočem soncu, a vedno tako, da so bili napoji pripravljeni v kuhinji in pridno spravljeni v steklenih lončkih. Prebudila se je tudi čarovnica v meni, čeprav v resnici ni nikoli zaspala in je te dni, ob polni luni in srebrni, nočni svetlobi, še kako močna. Prebudila se je ženska intuicija, ki jo naravnost obožujem, tista, ki ti tako suvereno govori, kaj in kako ter nikoli ne zgreši poti. V tem zanimivem, magičnem plesu, v katerem sodelujejo tudi sveče in topel poletni zrak, se je svet le ustavil. Ne slišim več šundra in ni motečih ljudi, samo ritem srca, ki bije svoje bitko in mi daje vedeti, da sem tukaj in zelo živa.

Nisem popolna. Včasih spečem piškote in niso dovolj mehki, drugič premehki, naredim piščanca in je znotraj še surov ali pripravim solato in je preslana. Ni mi mar, da posteljnina na postelji ni ravna, kot bi jo pospravila z ravnilom, in me ne motijo na stežaj odprta okna z dnevno svetlobo, ki ne pusti spati. Včasih je bel tepih v dnevni sobi že pošteno poln sledi moje male Sofie, ki je odkrila čaroben hobi: šiljenje svinčnikov. Ampak da, na koncu se mi resnično ne zdi, da gre za velike napake, prej bi rekla, da gre za ženske odtenke, ki so ti lahko všeč ali tudi ne, jaz jih sprejmem kot del svoje osebnosti. Veste, kaj mi je v tem obdobju postalo najbolj všeč? Naučila sem se potegniti ročno zavoro in na glas, ali predvsem sebi reči “naj svet počaka”. Najbrž imate tudi same veliko obveznosti in sem 100 % prepričana, da je njihova teža ogromna. Se tudi ve kdaj vprašate, ali jih ostali člani družine sploh zaznajo? Mar ni morda mnogokrat tako, da je žensko delo in letanje sem ter tja nekaj povsem samoumevnega? In kot bi pripomnila moja mama: “Še dobro, da nimamo časa niti zboleti.” Že samo družina in služba sta dva pojma, ki zahtevata dnevno polnjene baterij; ko pa se dan prelevi v večer, imam občutek, da bi potrebovala klon, deloma tudi zase, da se spravim na tirnice, nalakiram nohte, skopam, depiliram in končno zlezem v najljubšo, čipkasto spalno srajco.

Tudi sama bi si omislila magičen vrt, z vsemi sestavinami za ljubezenske napoje, umirjanje, brisanje spomina, ljubezni na daljavo, slabe ljudi (kajti dobro vemo, da jih je veliko) … Se prav vidim, sklonjeno nad zemljo celo jutro in potem v kuhinji, kako sredi največjega umetniškega in kreativnega kaosa mešam svoje sestavine. Tako bi našla tudi stik z naravo, ki ga počasi, a vztrajno odkrivam in zdi se mi, da utegne biti prav v tem skrivnost počasnejšega življenja. Že lonec s sivko na terasi ti da vedeti, da se bitka z  vesoljem dogaja dnevno, tik ob tebi, četudi si slabe volje ali imaš občutek, da se bo svet resnično ustavil. Prešine me misel, da leta prinašajo tudi modrost, zato mi Instagram in Facebook ne pomenita prav veliko, gre prej za lažne obraze prijateljstva in potrjevanja v družbi, ki postanejo, na koncu dneva, le siva nebuloza. Če bi lahko bila popolnoma iskrena, bi morala objaviti podobo ženske z masko na obrazu in brisačo na glavi, nogami na fotelju in romanom v naročju. Manjka mi samo še moj ljubi maček Tommaso, kjerkoli je, upam, da spi na mehkem oblaku, z roza smrčkom na tačkah in košatim repom, pospravljenim pod toplim telesom. Če zaprem oči, prav začutim mehkobo dlake in me ta občutek dobesedno potolaži. Občutek domače živali in dolgoletnega prijatelja, ki je znal vedno poslušati in ni nikoli obsojal.

Tako sem te dni na robu med realnostjo in snom. Visim nekje v zraku, tik ob čarobni luni in visoko nad krošnjami dreves, kot nezemeljsko bitje. In si vzamem več časa zase. Ker svet resnično lahko počaka.