Ko sem bila majhna in smo z družino živeli v Bologni, je bila papirnica Milena moj svet. Polna čarobnih detajlov v roza ali svetlo modri barvi, nalepk in zvezkov, ki jih takrat pri nas še ni bilo in so bili v mojih očeh pojem najlepše in najbolj subtilne estetike. Spominjam se časov, ko sta me oče in mama pospremila tja in mi dala uro časa, včasih še malo več, da sem si s pomočjo letne žepnine nabrala vse, kar sem želela. In vedno je bilo tako, da je bil končni znesek krepko višji od tistega, ki sem ga hranila v majhni drobižnici z zvezdicama Little Twin Stars, ampak je oče bil tisti prostovoljec, ki je poravnal ves račun. Mislim, da sem bila stara šest let in ta strast je ostala neokrnjena vse do danes. Pravzaprav še več, saj sem jo nehote prenesla na hčerko Sofio, ki je prav tako navdušena nad majhnimi stvarmi, ki pridno in vztrajno ustvarjajo najin skrivnostni vrt. Kar pa je pri tej zgodbi najlepše, je prav gotovo dejstvo, da gre za vrt s čarobnimi vrati, ki so brez ključa, zato vanj nihče nima vstopa. Je najin kraj, samo najin, in ga marsikdo težje razume, ampak vam iz prve roke zagotovim, da je popoln.

Foto: Robert Krumpak
Foto: Robert Krumpak
Foto: Robert Krumpak
Foto: Robert Krumpak
Foto: Lost Production
Foto: Lost Production
Foto: Lost Production
Foto: Lost Production

Vsak ima v sebi skrivnosti vrt, nekje globoko v duši, prostor, v katerega težko spustiš druge, pa tudi prostor, v katerem si lahko popolnoma krhek in brez maske, včasih tudi gol in brez slabe vesti. Te dni se zelo pogosto sprehajam po njem, prav po prstih, saj se mi zdi neverjetno, da je še vedno tukaj in se po toliko letih ni prav nič spremenil. Ne vem, katere stvari osrečujejo vas, ampak osebno potrebujem rituale, ki me vsakič popeljejo v preteklost in mi dovolijo, da postanem majhna punčka. Zaprem oči in dobesedno zaznam vonj, ki so ga včasih imele nalepke ter beležke, in ugotavljam, da so nekatere stvari le večne. Osrečuje me čudovita skodelica za kavo, s pozitivnim sporočilom, ali agenda, ki bo vsebovala vse moje misli in občutke, pa tudi album s fotografijami, kot nekoč, ko smo hodili še k fotografu, da bi fotografije prenesli na papir, in računalniki niso bili tako vitalni. Pomirja me občutek, da je lep svinčnik v mojih rokah, in posledično tudi v moji torbici nekaj, kar lahko popravi slab dan ali da je folija z nalepkami sredstvo, ki mi omogoča beg daleč stran, kjer so stvari veliko manj komplicirane. Tako sedim v kuhinji, kjer je te dni zelo mirno, in ko zagledamo luno visoko na nebu, vem, da je napočil trenutek za moje misli in moje stvari, za skrivnostni vrt, ki ga tako pridno skrivam pred svetom. V tej magični igri svetlobe in sence odigra ključno vlogo Trgovina Babushka (www.babushkaboutique.com, Stari Trg 18, Ljubljana), ki mi, tako kot včasih, ponuja vse, kar potrebujem za dušo in seveda za urejanje življenja, marsikdaj na stari način, in sicer tako, da še vedno veliko pišem in se z največjim veseljem zgubim med vrsticami in črnilom, nalepkami in samolepilnimi lističi.

Foto: Lost Production
Foto: Lost Production
Foto: Lost Production
Foto: Lost Production
Foto: Lost Production
Foto: Lost Production
Foto: Robert Krumpak
Foto: Robert Krumpak

In medtem ko pišem, lepim, občudujem ali preprosto dovolim umu, da počiva, poslušam Secret Garden Bruca Springsteenga in se prav nasmejem besedilu, ker se tam notri tako zelo najdem. The Boss je že vedel, kot vem tudi jaz sama pri sebi, da vsak potrebuje miren kraj in prostor, za katerega ima edini ključe. Vsakdanji direndaj mi marsikdaj onemogoča, da bi se za več kot par minut oddaljila od obveznosti: dom, družina, majhna hčer in služba me včasih kar pogoltnejo in imam občutek, da plavam v vodi, ki me srka vedno globlje. Daš roko in ti vzame celo telo, na koncu pa samo razmišljaš, kje pravzaprav si ti. Tolaži me misel, da so majhne stvari tiste, ki poskrbijo za moje ravnovesje; pol ure s samo seboj in brez zunanjega šundra, deset minut pisanja dnevnika ali listanja knjige z neverjetnim sporočilom, deset minut pitja kave in vohanja arome, ki mi vedno napolni srce. In tolaži me tudi dejstvo, da sem uspela ohraniti v sebi majhno punčko, ki še vedno s kitami in krilom z naborki teče po svetu, popolnoma brez skrbi.

Foto: Lost Production
Foto: Lost Production
Foto: Lost Production
Foto: Lost Production
Foto: Lost Production
Foto: Lost Production
Foto: Robert Krumpak
Foto: Robert Krumpak

Prav nič me ne bi čudilo, če bi se nekega dne, sredi najlepše bele, dnevne svetlobe, pojavil samorog in me naposled odpeljal visoko, visoko, nekam nad oblake. In povem vam, da nisem povsem prepričana, če bi prišla nazaj.

podpis

2 Comments

  • Posted 15. septembra, 2016 13:09
    -Karin

    Draga Lorella☺,
    kako lepo si napisala….med branjem vrstic, sem se tudi sama spomnila, kako je bilo ko sem bila majhna…hvala ti za to, da nas s svojimi iskrenimi besedili kdaj vrnes v preteklost…pa saj je bilo lepo☺kajne.
    In naj ti povem, da izgledas fantasticno! In prav imas, ta skrivnostni vrt je vredno obdrzati vse zivljenje…in vmes pobegniti tja…
    Posiljam objem,

    Karin

  • Posted 15. septembra, 2016 15:22
    -sandra

    Tudi jaz sem še danes takšna, rada imam polno lepih stvari, roza listkov, bleščečih pisal in vsega ostalega, pa jih imam 60. To se z leti ne spremeni, verjamem, da se takšen rodiš in vsaka mala lepa malenkost me razveseli pri celodnevnih obveznostih in skrbeh in od nekdaj imam v sebi deklico z dolgimi zlatimi kodri, kot nekoč.
    Vse lepo in še lepše,
    Sandra.

Komentiraj