Za Sofio

Pravijo, da imaš krila. Nežna in krhka, kot se za punčko spodobi. In pravijo, da si prišla od daleč zato, da bi me naučila odpustiti. Z železno voljo, jasnimi cilji in tankočutnostjo, kot bi bila mala čarovnica, včasih vila, ki zna pogledati onkraj mavrice in z mirnim očesom videti, kar nam drugače ni dano zaznati. Bila si Sofia takoj, brez razmišljanja o drugih imenih, ker si se tako odločila v mojih sanjah veliko preden sem zanosila in si mi to zašepetala z zaprtimi očmi, niti ne kot hčerka, prej kot sestra ali življenjska sopotnica. Nekoč sem te zagledala v spalnici, ko te še ni bilo, ležala si na postelji in z jasnim pogledom strmela vame, z velikimi očmi polnih vprašanj, a hkrati tako modrimi in umirjenimi, da sem si te zaželela v objemu, vendar je bil le trenutek, ki se je dokaj hitro razblinil. In potem si le prišla, najprej kot mehurčki v penini, gor in dol po mojem trebuhu, kasneje vedno bolj pogumno, do 30. septembra, ko si zagledala luč in se z najmanjšimi rokicami oprijela mojega vratu. Imela si vonj po dobrem in hkrati po meni, topla in mehka, nežna in hkrati izredno močna, ker si bojevnica, ki ji ne sežem do kolen.

Bili so trenutki, ko se mi je zdelo, da ti ne bom kos. Hitra, zahtevna, nabita z energijo, tako zelo navezana name in polna radovednosti; tvoj glasen smeh zabriše vse zimske sledi, tvoje besede me vsak dan znova vodijo v še neodkrite pristane, marsikdaj v magične svetove, polne pravljic in dobrih vil. Ni mi všeč, ko pripomnijo, da si že velika, ker bi te še vedno branila pred svetom, kot bi bila dojenček, in se težko sprijaznim z dejstvom, da imaš danes šest let in si šolarka s svojo simpatijo, za katero si prepričana, da bo tvoj mož, ker si se tako odločila pred dvema letoma, ko si ga prvič zagledala v vrtcu in od takrat še nisi spremenila mnenja. Takšna si: direktna, samozavestna in prepričana, da ti sreča pripada, brez ovir in negotovosti. Zavidam ti te brezskrbne misli in jasen pogled na življenje, v katerem so stvari bele ali črne, vmesnih barv ni in niti slučajno se ne pustiš motiti ali prepričati, da morda obstajajo tudi druge opcije. Včasih postanem tudi sama otrok, všeč mi je, ko me sprejmeš v ta povsem drugačen svet in sem lahko del tvojega razmišljanja, ko mi z ramen vzameš vsa bremena in mi dovoliš biti samo mama, tvoja zaveznica in najboljša prijateljica. Samo enkrat zamahneš z zlatimi krilci in dosežeš vse, predvsem pa mi pokažeš pravo pot, brez obotavljanja in s prepričanjem, da jo lahko prehodiva skupaj, zato se ne smem bati ovir.

Še vedno dišiš po piškotih, v laseh pa imaš večno pomlad, ki me nežno boža takrat, ko zaspiš ob meni. Všeč so mi dolgi popoldnevi, ko se igrava v dnevni sobi in mi rečeš: “Mama, narediva inventuro?” Kar pomeni brskanje po mojih omarah in predalih, v iskanju zakladov, ki se marsikdaj prikazujejo v obliki barvitega papirja, blokcev, dnevnikov, nalepk in svinčnikov. Takrat se najin svet ustavi in me resnično ne zanima, da sem štiridesetletnica, pomislim le, da mi je noro všeč biti mama in sem tako zelo hvaležna za to neverjetno izkušnjo in dar življenja, ki sem ga lahko pričarala, čeprav še vedno nisem prepričana, ali ni morda tako, da je novo življenje našlo mene. Čaroben krog, ki nima začetka ali konca, tako kot materinstvo, ki ti podari nepričakovan dar in hkrati sladko skrb za vse življenje. In danes je takšen dan, ko bom dolgo razmišljala o tem, kako je bilo pred tabo in kako je bilo takrat, ko si postala realna, 47 centimetrov velika štručka, popolnoma izgubljena v prevelikem, rumenem pajacu, najmanjša v oddelku, a tako brezhibna. Imela sem te pod odejo in začutila, da te ne bi spustila za nič na svetu. Kljub utrujenosti sem celo noč poslušala tvoje dihanje tako, kot to počnem zdaj in me ta prijeten zvok pomirja, kot najlepša pravljica.

Za tvoj rojstni dan ti želim, da bi mogočno razprla svoja magična krila in znala leteti višje od mene, brez strahu. Da bi vedno in povsod zaznala pravo pot in se ne ozirala na tiste, ki te bodo ovirali, ali na tiste, ki ne bodo verjeli v tvojo moč. Želim ti, da bi našla prave ljudi in z njimi delila sanje, nasmehe, izkušnje modre deklice, ki ji je bilo dano življenje zato, da bi ga živela 100 na uro in s polno žlico. Želim, da bi bile tvoje ustnice vedno nasmejane in oči osredotočene na cilje ter na stvari, ki jih obožuješ. In želim si, da bi bila lahko na tej poti še dolgo tvoja zaveznica in morda tudi prijateljica in da te ne bi nikoli, resnično nikoli, niti za trenutek razočarala. Vse najboljše, moj Angel.