Vmes pozabimo živeti

Pred kratkim mi je prijatelj poslal zelo ganljivo pismo 34-letnega moškega, ki umira zaradi raka. Ko sem ga prejela, sem pomislila, da sem najbrž že mnogokrat prebrala stvari, ki jih je sam napisal, da jih poznam in čutim, da v tovrstnem pismu ne more biti nič novega, ampak sem si premislila. Vsak človek je edinstveno bitje in vsak izmed nas doživlja stvari na svoj način: nekateri bolj globoko, drugi bolj površno, a dejstvo je, da vsi “čutimo” in nam trpljenje ni prihranjeno. Seveda imajo nekateri težje življenjske izkušnje: po nekem skrivnostnem in morda obskurnem ključu se zgodi, da se jim zgrudi na ramena cel svet in iz začaranega kroga ne znajo ven. Pravijo, da je lahko tudi karma ali preprosto sledi prejšnjih življenj, ker smo za seboj pustili veliko nerešenega in nas stvari na koncu vedno čakajo. V krogu. Zato vedite, da nas bodo tako ali drugače našle, morda ne ravno jutri, morda čez deset let ali v naslednjem življenju, sploh ni pomembno, bolj pomembno je dejstvo, da se z njimi moramo soočati. Temu se reče rast.

Tako sem si zelo pozorno prebrala pismo, ki ga je pri nas objavila meni zelo ljuba revija Sensa (www.sensa.si/osebna-rast/mocno-sporocilo-34-letnika-pred-smrtjo/) in me je že začetek pretresel: “Imam le 34 let, vendar sem že izbral svojo zadnjo kravato. To je tista, ki jo bom nosil na svojem pogrebu čez nekaj mesecev. Mogoče ne bo usklajena z obleko, a mislim, da je popolna za to priložnost.” Sprašujem se, kako se mora počutiti človek, ki dobro ve, kaj ga čaka, in čeprav gre v resnici za usodo vsakega, je tako, da v normalnem življenju obstaja faktor presenečenja, saj nikoli ne veš, kdaj boš na vrsti ti. Upaš le, da čim kasneje in tako tudi za tiste, ki jih imaš rad. Moški zelo natančno in samozavestno našteje stvari, ki bi jih danes najbrž spremenil, ker pa se njegov čas izteka, jih želi deliti z bralcem. In čeprav gre za nasvete, ki jih že poznamo, imam občutek, da jih vseeno ne upoštevamo. Ker nismo dovolj pogumni. Morda ne cenimo življenja, ki ga on opisuje kot “čudovito igrišče, v katerem je možno vse“. Njegove misli mi zlezejo pod kožo, pridejo naravnost do srca, se zagozdijo globoko v dušo, sprožijo solze, potem tudi strah in na koncu se lahko le sprijaznim s svojo šibkostjo, ker sem kot vsak človek polna napak in mi mati narava marsikdaj ne omogoča, da bi se od starih tudi kaj naučila.

“Ne izgubljajte časa za stvari, v katerih ne uživate,” pravi. Kdaj sem nazadnje ustvarjala kaj, v čemer 100 % uživam? Seveda imam službo, ki jo obožujem in je tudi moje življenje, a gre vendar za službo, odgovornosti, sestanke in ljudi, ki niso vedno samo prijatelji. Torej kdaj? Ne bi vedela. “Neumno se je bati tujega mišljenja. Strah slabi in vas paralizira. Če mu pustiš, lahko raste iz dneva v dan, dokler se popolnoma ne izgubite in od vas ostane samo še lupina. Poslušajte svoj notranji glas in mu sledite. Nekateri ljudje lahko temu pravijo norost, vendar obstajajo tudi taki, ki vas bodo imeli za legendo.” Tuje mišljenje torej in ta moj oklep, ki marsikdaj ne spusti nikogar zraven, hkrati pa imam antene, dolge do zvezd, in vse slišim, čutim, analiziram, seciram na drobne dele, kot najpreciznejši kirurg, potem pa tuhtam in tuhtam in grem že sama sebi na živce, ker vmes pozabim živeti. In rada bi bila legenda, pa nisem. Kaj pa ve? Znamo kdaj plavati proti toku za stvari, v katere globoko verjamemo? Znamo vse pustiti, poslati k vragu, oprostiti in pozabiti, verjeti v svojo pot in, zelo preprosto, iti? Kaj pa vem.

“Prevzemite nadzor nad svojim življenjem in polno odgovornost za stvari, ki se vam dogajajo.” Ne vem, če ste kdaj imele občutek, da plavate mrtvaka in voda preprosto polzi pod vami, včasih mirna, drugič malo bolj razburkana in prav tako se zgodi, da vas val preseneti, skoraj pogoltne, potem pridete ponovno po zrak, vendar z občutkom, da zna biti življenje tudi nepričakovano in vem, da presenečenj niti ne maramo. “Cenite ljudi okrog sebe” in sama bi še dodala “ter počistite tiste, ki jih ne potrebujete”, ker vam jemljejo energijo in od vas zahtevajo vse mogoče, tudi in predvsem tisto, kar je popolnoma nesmiselno. Rada si zamislim, da sem lahko kdaj brezhibna bleščica, ki se dvigne visoko na nebu ter brez strahu pluje po vesolju, povsem svobodna in lahka, kot jutranja rosa. Všeč mi je misel, da nas nekje, onkraj mavrice, v drugem svetu in z ljudmi, ki jih še ne poznamo, čaka nekaj drugačnega in izkušnje, ki si jih želimo, morda tudi potrebujemo, ljubezen, po kateri hrepenimo, mir in tišina, ki smo ju tukaj izgubili. Všeč mi je misel, da nam je vse dano, če le želimo vzeti, videti, začutiti in se morda na koncu tudi zahvaliti.

Ne vem, kje je danes moški, ki mi je podaril toliko misli in v meni, prav v tem trenutku, našel svetlobo. In ne vem, če moram upati, da se njegov boj še nadaljuje ali da je za vekomaj zaprl oči. Želim si le, da ne bi trpel. In želim si, da bi ga lahko v naslednjem življenju srečala, samo zato, da bi se mu zahvalila. In podarila objem, tako kot vam, ker vem, da ga vsi zelo potrebujemo.