Obožujem sprehode po Peti aveniji predvsem iz enega razloga: tam se nahaja moja najljubša knjigarna Barnes and Noble in če smem biti iskrena, ima absolutno prednost pred vsemi trgovinami z modo, modnimi dodatki ali parfumerijo. Morda je v življenju res tako, da se dvakrat obrneš in jih imaš že štirideset, nakar začneš razmišljati malo drugače, predvsem v smislu, da na prvo mesto postaviš stvari, ki te znajo nežno pobožati po duši in, res je, lahko gre tudi za nedrček iz prefinjene čipke ali najnovejšo dišavo Ralpha Laurena, ampak knjige imajo popolnoma drugačen čar. Ne maram izposojenih, ker jih moram imeti, morajo postati del moje zbirke in posledično tudi mene, morajo imeti smisel in tudi poslanstvo, morajo priti k meni tako, kot se otrok vrne k mami. Knjige so zame objem in mi ponujajo svet, ki ga tukaj in zdaj zelo pogrešam. Prav v tej knjigarni znam čepeti ure in ure, z nosom proti šipi in pogledom, ki se nadaljuje po ulicah New Yorka, s kavo Starbucks v eni roki in knjigo v drugi, poslušam sebe in svoje misli, ki tukaj, čarobno in nežno, nehajo ščemeti, postanejo mirnejše, urejene in hkrati tudi jasne. Ta prostor mi je usojen, nekako mi pripada in jaz pripadam njemu, saj po zelo zanimivem dejavuju vem, da sem bila tukaj že milijonkrat, poznam ga do zadnjega kotička in všeč mi je predvsem pozimi, ko je zunaj hladno in vlažno, znotraj pa je temperatura tako prijetna, da sploh ne bi šla ven, obdana z vonjem po kavi, knjigami in ljudmi, ki nakupujejo za božič.
“Torej, draga moja, kaj nameravaš narediti s tem dragocenim življenjem?” To je vprašanje, ki se ponavlja v moji glavi in vedno bolj pogosto zahteva tudi odgovor. Ali ga imam? Nisem prepričana, prej bi rekla, da se vsakič znova umaknem in potem pomislim: “Morda le diham, da preživim, ampak ali je to življenje?” Potem si nadenem krila in začnem leteti, v sebi odprem tisto sobo čudes, ki skriva toliko zakladov, a kaj ko niso za ta svet, ampak sem najraje tam notri, skrita in mirna, polna lepih misli in z občutkom, da bo vse še dobro. Ko sem zadnjič napisala kolumno za prijateljico, ki je po dolgem času ponovno samska, sem od vas prejela veliko pošte. Podobne izkušnje. Misli. Vprašanja. Morda samo želje, da bi vas prebrala. Morda pa tudi potreba, da bi se vse povezale, ženske, čudežne, komplicirane, pogumne, včasih pa tudi zelo krhke. Zdi se mi dokaj resna stvar, da smo preprosto žive v svetu, ki zna biti tako naporen. In ne samo to: peljemo naprej naše zgodbe, se borimo, najdemo nove poti, pogledamo nazaj, marsikdaj z zlomljenim srcem in se potem ponovno postavimo na noge. Obkrožene s svečami pomislimo, da je svetloba povabilo sreče in ko se sreča končno prikaže, imamo občutek, da je lahko z nami za vedno. V njenem objemu bi plesale do poznih ur, kot Pepelka s svojim princem, in močno sumim, da bi tudi steklen čeveljček prišel prav, ker romantična nota nikoli ne škodi, četudi je princev bolj malo.
Pečem piškote in poslušam skupino Train, Drops of Jupiter mi vedno tako globoko zleze pod kožo, še vedno se je nisem naveličala.
Now that she’s back in the atmosphere,
with drops of Jupiter in her hair, hey hey hey.
She acts like summer and walks like rain …
Pomislim, da je pesem, ki kar kliče po poljubih in objemih, po intimi v postelji s svežimi rjuhami in tišini, ki jo sestavljajo le pogledi. V majhnih stvareh, kot je vonj po vaniliji in sladkorju, najdem neskončno srečo. V Sofiinih majhnih rokicah, ki pomagajo packati moko, v svetlo modri barvi moje kuhinje, ki že toliko let spremlja moje misli in o meni ve vse. Tako uživam v teh drobnih trenutkih, ko je vse na svojem mestu in hkrati vse v zraku, ko razmišljam o dopustu, ki bi ga zdaj potrebovala, in tudi o tem, da čutim luno blizu kot še nikoli. Všeč mi je majhen vrtiček z zelišči na balkonu, čeprav me je vedno strah, da ga ne bom znala pravilno negovati. Zagledam rožmarin, ki je vedno tako lep in zelen, tudi takrat, ko dežuje, sije sonce, je hladno, preprosto se ne pusti motiti, ima svoje poslanstvo in mi marsikdaj polepša življenje. Voham ga v kadi, ko se kopam z oljem Dvorca Trebnik ali na laseh moje male princese, majhni obredi, ki poskrbijo, da je življenje lepše. Všeč mi je biti mama tudi zato, ker skozi oči svoje hčerke zagledam popolnoma drugačen svet, ki ni tako zahteven, pravzaprav je zelo preprost; zagledam veliko svetlobe in prav malo senc, zagledam stvari tako, kot bi morale biti, izredno jasne in brez skritih pomenov. Mislim, da Sofia to ve. Tako se zna sredi igre ustaviti in me pogledati naravnost v oči: “Ti manjka New York, mama?” Ampak v njenem vprašanju se skriva veliko več kot je sam New York, saj otroške antene znajo zaznati neznano in videti tja, kjer je v zraku le drobno angelsko lesketanje. Všeč mi je najina izmenjava misli, ker je zelo globoka, kot bi morala biti vsaka ljubezen, vsak odnos, ki od nas zahteva toliko energije. Torej, drage moje, ali veste, kaj nameravate narediti s tem dragocenim življenjem?
Mary Oliver je napisala zelo lep stavek, ki mi vedno da veliko misliti: “Nekoč mi je nekdo podaril škatlo polno temačnosti. Potrebovala sem leta, da sem razumela, da je bila tudi ta škatla darilo.“
2 Comments
Škoda, kozmetika je zelo kvalitetna, vendar za moje pojme malce predraga.
super, da se da po nekaterih trgovinah kupit take izdelke kot jih imate vi, čeprav še nisem nobenega sprobala, bom pa od zdaj naprej kupovala samo vse naravno. kolk sem si uničla lasišče z trgovinskimi šamponi, da sem eno leto potrebovala, da sem si pozdravila lasišče, zdaj pa še mož- zaradi teh trg. šamponov so mu začeli izpadat lasje pa kako je imel močne. narava nam da vse in jaz to cenim in mi ni škoda dat par evrov več če vem da je to dobro za mojo kožo, lasje. še naprej bodite taki, kot ste- naravni. zaradi nas vas in vseh skupaj. super ste.