Moje pismo Božičku

Dragi Božiček,

čeprav ti že dolgo nisem pisala pisma, to še ne pomeni, da ne verjamem vate. Pravzaprav mislim, da vsak izmed nas potrebuje čarobno osebo, kot si ti, ki bi lahko uresničila sanje, podarila nekaj koristnega, razblinila misli in nas razveselila z domačimi piškoti. Zato mi je popolnoma jasno, da bom ta vikend na balkonu pustila korenček za Rudolfa, nekaj svežega peciva zate, sveče zato, da me slučajno ne bi zgrešil, in tudi kozarec bezgovega soka, ker ga sama obožujem in upam, da bo všeč tudi tebi. Za vsak slučaj bodo vrata priprta, četudi bo zunaj hladno, ker bi želela, da si pobližje ogledaš mojo jelko in mi tudi sporočiš, ali je res tako popolna, kot jo vidim sama. Ne bi zamenjala tega časa za nobeno stvar na svetu, saj tudi pri 42 letih znam dvigniti nos proti luni in čakati, da se nekje pojavi tvoja magična sled, seveda z jeleni in sanmi. Če pa bi me povrh vsega še vzel s sabo za en krog ali dva, vedi, da bi mi uresničil vse sanje.

Želje. Seveda brez njih ne gre, a če dobro pomislim, moje niso materialne. Res je, imam vse in še več, še preden dam stvari na svojo wish listo, se uresničijo, kot bi me gledal s severnega pola in pošiljal svoje pomočnike k meni, da bi mi čim prej uresničili sanje. Če je temu tako, vedi, da so odlični in jih nikar ne zamenjaj. Lahko mi podariš malo več prostega časa in tudi tišine, trenutkov, ko se okrog mene ne dogaja prav veliko in se lahko potopim v svoj svet. To je čas, ki ga potrebujemo vse ženske, z veseljem bi ga torej delila s svojimi bralkami, mojimi nevidnimi prijateljicami, ki dnevno poskrbijo, da te moje misli krožijo, in upam, da so tudi koristne. Pred kratkim sem dobila zelo ganljivo sporočilo bralke, ki pravi, da ji dnevno lepšam življenje in je te dni doma, ker pričakuje otroka, vendar je njena nosečnost zelo rizična. V tem trenutku so moje misli pri njej in iskreno si želim, da bi to malo bitje zagledalo luč sveta. Prosim, poskrbi, da bo njeno leto čarobno in polno malih, čudovitih slinčkov.

Dobila sem sporočilo bralke, ki je preživela hudo bolezen in se je pred kratkim znašla na meji med življenjem in smrtjo. Ostala je na naši strani, vendar vedno s strahom, da ji življenje pripravi še kakšno presenečenje, in z občutkom, da živi samo na pol. Vem, da je takih veliko, zato si želim, da bi lahko vsaj v tem prazničnem, magičnem času pozabile na vse bitke, bolnice, okrevanje in slabe misli; prosim, podari jim ponovno veselje do življenja in s pomočjo čarobnega prahu pričaraj upanje, ki ga je sedaj zmanjkalo ter tudi kanček volje, da nikoli, resnično nikoli ne bi izpustile bitke ter se predale. Jaz si želim, da bi mi vse še vedno pisale in poročale o tem, da so sprehodi po gozdu čudoviti. Vsem njim gre moj največji objem. In potem so tukaj ženske, ki so preživele drugačne šoke, ločitev, velike življenjske spremembe, varanje, nova spoznanja, ki niso vedno tako zelo pozitivna. Tudi k njim gre moja misel. Zdi se mi, da se premalo zavedamo, kako ljubezen pride in gre ter smo preveč obremenjeni s tem, kaj menijo drugi. Vmes pa se življenje zgodi in ga sploh ne živimo. Da ne bo pomote: jaz sem del te populacije s pokvarjenim čipom v glavi, zato, dragi Božiček, ga prosim zamenjaj na popolnoma neboleč način, tako kot je šel moj Apple na servis in prišel nazaj kot nov.

In za konec te lepo prosim za odgovornost. Kako lepa beseda, ki vedno spremlja dogajanje naših otrok in partnerjev, pa vendar … Ali znamo sprejeti tudi odgovornost svojega, lastnega življenja, da ga ne tratimo z nepomembnimi stvarmi, dvomi, strahovi, da se ne kaznujemo s slabimi mislimi in željo po tem, da bi bile vedno mlade, boljše, lepše, brezhibne, popolne, povrh vsega tudi matere, žene, ljubice in gospodinje? Šele takrat, ko se bomo sprejele takšne kot smo, bomo začele živeti in imam občutek, da zna biti naše življenje veliko lepše. Če smo kdaj zgrešile? Seveda! Ali imamo napake? Jasno! Kdo pa jih nima? Vsem nam, dragi Božiček, podari občutek, da smo točno tam, kjer moramo biti, in lepe, sijoče, popolne, kot še nikoli, četudi smo poročene, ločene, samske ali v iskanju princa, sploh ni pomembno, same sebi moramo biti zadostne.

Moja misel gre te dni vsem bralkam, ki včasih tiho, drugič nekoliko bolj glasno spremljajo vse te moje misli in so nehote postale zelo pomemben del mojega življenja. Tokrat te prosim, da bi vse te ženske ostale čudovite, da bi imele kar se da popolno leto in bi znale zaznati čar doma, peke piškotov ali otroškega smeha, čeprav ne dvomim, da je temu res tako. Moja punčka Sofia ti je pred kratkim pisala pismo in se je dolgo trudila, ker ni vedela, kaj si pravzaprav želi. Na koncu je le rekla, da ima vse in še več, zato bi ti najraje napisala, da greš k drugim otrokom, ki nimajo toliko. Mislim, da vsi, ki v tem trenutku berete to kolumno, imate streho nad glavo, službo, nekaj toplega na sebi, kavo nekje v bližini, prijatelje ali družino, na katero se lahko zanesete. In tako je tudi z mano. Potrudimo se in se naučimo zaznati v osnovnih stvareh nekaj čudovitega, magičnega in neskončno lepega.

Dragi Božiček, vsem nam, ki te imamo radi, prinesi notranji mir in vsakemu izmed nas daj vedeti, da je obkrožen z ljubeznijo in nikoli, resnično nikoli, ni sam.

Iz srca, Lorella