Punčki s čopom in žametnim trakom

Včasih mislim, da bi morala prav vsaka izmed nas napisati pismo sebi. Iskreno in najbrž tudi dovolj dolgo, da bi vanj stisnila vse strahove, dvome, padce in podvige, ki nam jih življenje tako ali drugače ponuja. In zanimivo je pogledati nazaj, dvigniti tančice časa ter odkrivati različna obdobja, občudovati, kako smo rasle in se spremenile, kako so se spremenila naša načela, želje, ljubezni in marsikdaj tudi pogled na svet. Pri dvajsetih nisem prav dobro vedela, kdo sem. Bila sem na univerzi v Trstu in hkrati že na televiziji, bila sem na robu sveta in hkrati popolnoma zatopljena v svet sanj, ki je bil tako brezhiben, da imam danes občutek, da morda ni nikoli obstajal. Ali pač. Če pa pogledam sebe še bolj nazaj, vidim punčko s čopom in žametnim trakom, rdečimi balerinkami in belo srajco, sedim za klavirjem in vadim kot nora, ker so me tako naučili, da je življenje bitka in tek, cilj pa je popolnost. Zelo osredotočena, vedno zagnana, pa tudi prestrašena, da bom koga razočarala. In tako se je počasi to seme v meni zasidralo, zelo je zaznamovalo moje življenje, pač vzorec, ki ga sedaj ne znam opustiti in je del mene, sledi mi kot senca, tiha in prebrisana, kamorkoli grem je za mano in me spominja, da se vse stvari zgodijo v krogu. Kar ne zaključiš v preteklosti, te prej ali slej tudi ujame. V dobrem in slabem.

Všeč bi mi bilo iti nazaj v preteklost, da bi se lahko razumela kot otrok. Rada bi se potolažila, ko mi ni uspelo, ko sem postala previsoka za klasični balet, prezrela zaradi rane službe, predmet zavisti zaradi uspešne mame. Rada bi se pobožala po laseh in rekla: “Vse bo še dobro, kar je težava zdaj, bo čez dvajset let popolnoma pozabljeno.” Ampak tako pač ne gre, življenje od nas zahteva počasno rast, korak za korakom moramo razumeti, kdo smo in kam gremo, včasih pa pridemo do konca tunela, kjer lahko zagledamo luč, že s sivimi lasmi in gubami, ki krasijo naše čudovite obraze, konec poti in začetek vesolja, a še vedno ne vemo, kdo smo. To je tudi moj največji strah, da bi na nespameten način tratila leta in pozabila živeti tako kot mi je dano, da bi pozabila biti srečna in neobremenjena, vsakič znova ujeta v mreži dvomov in težav, ki pa postanejo ogromne samo zato, ker jim sama dajem neverjetno moč. Včasih imam občutek, da vsak dan kupu dodam zrno, kot bi bila bolna rutina, ter pridno čakam, da se mi prikaže gora, zasidrana tukaj in zdaj, ujeta v pasti in brez moči, da bi osvobodila sebe. In drugič imam občutek, da lahko kadarkoli grem, ker je vse v mojih rokah, vse je mogočno in čudovito, kot žametno nebo, jaz pa sem samo ena izmed neskončnih zvezd, ki tako zvesto in čarobno kažejo pot.

Zdaj, ko sem odrasla, bi se najraje usedla in obkrožena z belimi lučkami, ki še vedno magično plešejo na mojem božičnem drevescu, napisala pismo sebi. In tako bi se začelo …

Draga punčka s čopom in žametnim trakom,

vedi, da bodo čez nekaj let vse stvari, ki te zdaj tako bremenijo, popolnoma izginile in se bo njihova moč izgubila v kristalnem zimskem zraku, tako kot snežinke v decembrskem jutru. Biti nominirana za najboljšo učenko ali končno postati priljubljena pri dekletih, ki so na šoli tako “kul” ne bo imelo nobene pomembnosti v vesoljskem načrtu. Gre za zelo veliko shemo, ki je zdaj ne moreš videti in najbrž je ne boš niti kasneje, a vedi, da obstaja in je zato zate poskrbljeno. Poskusi več objemati mamo in očeta, ker bo teh objemov vedno manj in se bodo leta hitro poznala, ti pa boš imela vse manj časa za pomembne stvari. Preselila se boš, si ustvarila novo življenje, hodila boš sama in po svoji poti, nekatere stvari pa bodo postale samoumevne, tega ne dovoli! Ni res, da nekateri starši uživajo v strogosti ali kompliciranju pri svojih otrocih. Prej drži, da jih strašno skrbi, zato delajo napake, kar boš razumela le takrat, ko boš sama postala mama.

Draga punčka s čopom in žametnim trakom,

tvoje srce bo večkrat razdeljeno. Ne boj se. Tvegaj, bodi drzna, upaj si, saj boš le tako dobila novo moč in premagala težke trenutke, ki so bili na začetku neverjetno naporni. Uspelo ti bo. In ko ti bo zelo, zelo težko, vedi, da nikjer ne piše, da moraš vse narediti sama, vprašaj za pomoč, obkroži se s prijatelji in ljudmi, ki te imajo radi, ker ti bodo ponudili roko in nasmeh, brez lažnih besed. Ne primerjaj se preveč z ostalimi in svetom, si edinstvena, nauči se upočasniti tempo življenja, ker končna lekcija ni, kdo bo hitreje prispel do cilja, temveč na kakšen način boš živela življenje. Zapomni si, da si pogumna, najdi čarobnost v vseh stvareh, ki jih ustvarjaš, v ljudeh, ki te obkrožajo in domišljiji, ki te bo za vekomaj spremljala. Morda boš težko verjela, ampak: NE VEŠ VSEGA. In verjemi mi, če ti povem, da bo na koncu vse tako, kot mora biti, četudi boš šla skozi trenutke razočaranja, ne boš več vedela, kje je prava pot, ampak svet zna biti tudi zabaven in na koncu najde rešitev, ki je najboljša zate. Tako je: na koncu bo vse tako, kot mora biti in tega nikoli ne pozabi. Zdaj pa malo spusti iz rok to brezhibnost, poskusi bolj pogosto povedati, kaj ti ni všeč in začni vaditi besedo “Ne”, ker je tako zelo enostavna, ampak tukaj tiči tvoj problem. In kot ti bo nekoč povedal zelo dober prijatelj: “Pokaži zobe!” Ker je prav, da si včasih na prvem mestu. Končno povej mami, da ne maraš hlačnih nogavic s čipko, ker te povsod žulijo in tudi kosmata jakna ti ni najbolj pri srcu, čeprav jo boš v odraslih letih še kako oboževala. In tu in tam spusti čop, draga moja, občuti tiste dolge lase sredi hrbta in naj se zavozlajo, nič zato. Se bodo tudi tvoji hčerki in bo prav tako potrebovala tek v vetru brez kite. Zelo bo spominjala na tebe in veliko te bo naučila, pokazala ti bo pot tja, kjer je ne boš našla, in prave ljudi takrat, ko boš izgubila občutek zase. Naučila te bo preživeti. Tudi zato ne boš nikoli sama.

Iz srca, tvoj najgloblji Jaz.