Na vrhu je samotno

Ni pomembno, da si prispel, pomembna je pot, ker ima uspešen človek vedno nove cilje. Dosežeš enega in naslednji dan zjutraj imaš že drugega: boljšega, bolj drznega, samosvojega in polnega pričakovanja. Tako je. Sila, ki je v tebi, se težko ustavi, poriva te naprej, včasih kar v neskončno in po poti marsikdaj pustiš za seboj ljudi, lažne prijatelje, sodelavce, tu in tam delčke sebe, ki jih preprosto ne potrebuješ več. Potem pa se ti prikaže vrh. Lep, sončen, brez oblaka, lesketajoč kot jutranja rosa, odet v pravljične, mavrične odtenke in samo tvoj. Vsaj za trenutek. Si sam na vrhu, prispel si tja, kamor si želel, in je naravnost čarobno. Imaš čas, da bi razmišljal o poti, o tem, kako je bilo takrat, ko si tekel, potem malo hodil, se ustavil, ponovno zadihal, se gnal naprej, hitro in močno kot še nikoli. Občuduješ stvari, ki te obkrožajo, gledaš ljudi in dogodke s popolnoma drugačne, ptičje perspektive in ugotavljaš, da ti prav nič ne manjka. Predalčkaš stvari, jih daješ na svoje mesto, zdaj so urejene, dobijo končno smisel, jih razumeš in, hvala bogu, ne potrebujejo več interpretacije. So zelo preproste, črne ali bele, jasne in so predvsem tam, kjer morajo biti.

Ženske smo bojevnice in to velja za prav vsako izmed nas. Mislim, da tečemo hitreje in imamo dar, ki se imenuje intuicija, neverjetno razvit in je hkrati tudi življenjski sopotnik, ki nam v pravem trenutku pove, kaj moramo pravzaprav storiti. Nekako tako, kot če sediš zraven osebe, ki je ne poznaš, in te nekaj zmoti, vendar ne veš dobro, kaj. Ni parfum. Ni izgled. Niso besede. Pravijo, da se takrat dve različni avri dotakneta in sta nekompatibilni, kar v hipu zaznata, zato nastane neke vrste odpor, ki ga prav čutiš na koži, a brez posebnega razloga. Ker nekatere stvari niti nimajo razloga, so le tako, kot morajo biti, kot bi nekdo na nas gledal z vrha in poznal vse odgovore, tudi in predvsem tiste, ki jih mi ne razumemo. Mnogokrat vprašam in vedno upam, da me bo kdo slišal; ne pretvarjam se, da vem vse, ker sem nepopolna in krhka, kar dam vedeti tistim, ki jih spustim dovolj blizu. Ne prav veliko ljudi, ampak nanje gledam, kot na prave, na tiste, ki jim lahko zaupam in me znajo sprejeti takšno, kakršna sem, brez želje, da bi me spremenili. In morda tudi brez želje, da bi me popolnoma razumeli.

Te dni razmišljam o prijateljstvu in o tem, da je dragoceno in občutljivo, marsikdaj tudi zahtevno, sploh takrat, ko se zasidra globoko v preteklost in morda so pravi prijatelji lahko le tisti, s katerimi si delil del svoje zgodovine in rasti. Tisti, ki so te pri 16 letih videli popolnoma objokano, ki so s tabo delili veselje vozniškega dovoljenja, ki so v tvoji dnevni sobi dočakali prvo samostojno oddajo o modi, ki so bili zraven, ko si se ulovil v mreži poslovnih dvomov in je vse kazalo, da ne bo šlo naprej. Ostali pridejo kasneje in so nedvomno del življenjske poti, ampak vedno z občutkom, da so te našli sredi nečesa, zato lahko slutijo, kaj bo čez eno leto, ne morejo pa razumeti, kako je bilo deset let pred tem. Naša preteklost je DNK, ki nas bo za vekomaj zaznamoval, je pot, ki smo jo prehodili zato, da smo postali boljši, včasih tudi slabši, morda zagrenjeni ali večni optimisti. Sploh ni pomembno, ker ima vsak izmed nas svojo zgodbo, nekatere so posute z zvezdami, druge so nekoliko bolj samotne in tihe, kot moji januarski popoldnevi, ko sebe poskusim rešiti iz mreže misli, ki so me ujele in me nikakor ne spustijo. Sem zahtevna ženska, o tem ni dvoma, in preveč čarovnica za ta svet, preveč poglobljena v poglede, besede in ritme dihanja. Vse zaznam, kot sodoben radar, ki bi se največkrat kar ugasnil in nehal beležiti realnost, ker je ta drugačna od tiste, ki sem si jo zamislila.

Potem zagledam svojo čudovito dnevno sobo, odeto v belo barvo in mirno, ki me kar kliče in vabi, kot ljubimec v svoj objem. Ležim na fotelju, na dlaneh čutim toploto ljube kave in se kar zagledam v skodelico iz New Yorka, spomin na vse, kar mi pomeni, in na življenje takšno, kot bi moralo biti. Nekoč mi je čaroben moški rekel: “Na vrhu je samotno”. Takrat tega nisem razumela, zdelo se mi je le niz besed, podprtih z modrim pogledom in belim nasmehom. Samo trenutek, preden se je ponovno nasmejal in me tesno objel. Res je, da gre življenje naprej, kot divja reka, ki nas marsikdaj pogoltne. In nekaterim je tudi dano, da vidijo celoten razgled iz drugačne perspektive, višje, boljše in modrejše. A medtem ko drugi tekajo sem in tja, kot črne mravljice z vsemi opravki, je na vrhu samotno in te dni tudi zelo, zelo tiho.