Moja ljubezen

Ljubezen je sladka, kot kultni čokoladni bomboni Baci Perugina, še vedno lepo in koristno darilo za valentinovo. In ljubezen je tudi globoka, seže veliko dlje kot do želodca, včasih je vihrava, drugič tankočutna, a vedno edinstvena. “Kako si lepa, mama, danes si kot angel.” Za te stavke živim. In živim za njeno ljubezen, čisto, plemenito, brez kompromisov. Ker vem, da me ima rada z vsemi napakami, tudi takrat, ko nisem najboljše volje in postanejo jutra težka, boj proti času in z obveznostmi, ki se kar zgrudijo name. Morda ste tudi ve mame, morda tudi ne, ali pa vas vse to še čaka. V glavi sem imela željo, da bi napisala kolumno o ljubezni, ker je valentinovo skoraj pred vrati in tudi zato, ker je ljubezen gonilna sila, ki gradi mostove, premika zidove in najde poti, kjer jih sami ne vidimo. Ljubezen je vse, zato sem pomislila, da mi resnično ni težko pisati o čustvih ter o tem, kako so pravzaprav edino, kar šteje, kajti na koncu življenja ostane pravzaprav zelo malo, morda lep odnos, spomini, nasmehi, dopusti na morju, dotik rok in teles, otroci, če imamo srečo. Veliko je razlogov, zakaj postati starš, in veliko je tudi takih, zakaj ne postati in živeti v slogu svobode, z manjšimi obveznostmi in glavo na paši, vsaj na dopustu, brez skrbi, da bi otrok padel v vodo ali se poškodoval na plaži, le z dobro knjigo v roki in klobukom s širokimi krajci, ki navihano poskrbi za senco.

Ampak zase lahko rečem, da brez svojega otroka ne bi nikoli izvedela, do kod lahko pravzaprav seže ljubezen, da je lahko tako velika in eterična, kot gozdna vila, ki te preseneti s čarobnim prahom in posujem s strastjo in veseljem, predvsem takrat, ko najmanj pričakuješ. Povem vam, da sem se močno zjokala, ko je Sofia izgubila prvi zobek in ganila me je zjutraj, ko je hitela pogledat, kaj ji je prinesla miška in mi suvereno zaupala, da jo je ponoči tudi zagledala. Njen čaroben nasmeh, ki zna postati zelo glasen, je vse, kar potrebujem takrat, ko se svet narobe vrti in na lastni koži čutim razočaranje odraslih ter hitro pomislim, da morda nisem ravno za ta svet. Ali pa sem zgrešila časovno obdobje, kdo ve. In ljubezen iz mene kar puhti takrat, ko jo zagledam zaspano v moji postelji in se mi zdi majhna, potem velika, skoraj gospodična, z velikimi rokami in nogicami, ki so iz dneva v dan večje. Pomislim, da bo morda nosila čevlje številke 40 in ji bom z veseljem posodila vse svoje sandale, tako bo ta moja razkošna zbirka dobila vsaj smisel, če se seveda do takrat ne bo moda drastično spremenila.

In to je ljubezen, da, ko lahko skupaj z njo naredim vsak dan nekaj prvič in ta beseda, ‘prvič’, se mi zdi neskončno čarobna, magična, ker do sedaj ni obstajala in zdelo se mi je, da vse vem in vse poznam, z njo pa sem ugotovila, da sem pravzaprav krhka in nepopolna, ženska, ki se lahko tudi moti in marsikdaj moram reči “ne vem.” Ampak ona mi vse oprosti, četudi ostajam odprtih ust pred njenimi vprašanji: “Kako je prišlo do prvega človeka? Razumem, da je imel par otroke, ampak od kod je prišel par?” in se potem sama sprašujem, ali sem morda tudi zanjo nepopolna, kar traja le sekundo, ker me s svojo malo, bistro in čisto inteligenco takoj potolaži: “Dobro vprašanje, kajne? Bova pogledali v kakšni knjigi.” A kot mama ji še nisem zaupala, da prav za vsako vprašanje v življenju niti ne obstajajo knjige, marsikdaj je tako, da ostanejo stvari brez odgovora ali pa obstaja nek odgovor, globoko v nas in ga je treba tudi najti.

In obožujem njene male rokice okrog vratu, ko visi po meni kot klop in se pretvarjam, da nima 22 kil, temveč samo tri, kot takrat, ko je bila neverjetno majhna in lahka in je dobilo življenje nov pomen. Jaz v njej in ona v meni, za vedno prepleteni, za vedno skupaj. Tako je, drage moje, letos je kolumna o ljubezni in za valentinovo namenjena njej in deloma tudi meni, ker vem, da se vse začne in konča z ljubeznijo do sebe, s tem, da se sprejmemo z vsemi možnimi napakami in da si ne enkrat, temveč milijonkrat oprostimo.