“Ne” ni moja beseda

Včeraj sem odgovarjala na zelo zanimiv intervju in priznam, da se je novinarka izredno potrudila ter o meni izbrskala vse in še več, kar me je tudi zelo osrečilo, saj imam včasih občutek, da je tovrstnih, radovednih ljudi čedalje manj in smo vsi vajeni dela na copy/paste. Pogrešam medsebojne odnose in tisto čarobno človeško energijo, ki nastane v trenutku, ko se dva tujca spoznata in začneta razmišljati, ali je med njima kakšna skrivnostna, skupna, nevidna nit. Moram reči, da je bil teden nasploh zelo zanimiv in po svoje tudi poučen. Saj veste, ko imaš veliko vzponov in padcev, vmes pa se samo sprašuješ, kako se bo vse skupaj uredilo. A če se vrnem k pogovoru z novinarko, mi je dalo misliti njeno vprašanje: “Kdaj je ženska zares uspešna in zakaj vam je uspelo priti tako daleč?” V sebi niti ne mislim, da sem že prispela do cilja, saj imam občutek, da se vsak mesec porodi nekaj novega, najprej v moji glavi in potem v srcu, včasih tudi obratno, nakar iščem možnosti in poti, marsikdaj pa je tako, da so one tiste, ki najdejo mene. Zame je ženska uspešna takrat, ko je srečna, ko je v popolnem ravnovesju sama s seboj in je dovolj močna, da postavi sebe na prvo mesto, saj se zaveda, da bo le tako lahko pomagala drugim. Ali sem sama v resnici takšna? Kaj pa vem, mislim, da ne prav vedno, pravzaprav se kar težko postavim na prvo mesto, ker bi to najbrž storila zvečer pred spanjem, a takrat je dan že mimo in v bistvu nima niti pomena, na katerem mestu sem. Kar želim povedati, je, da se pri štiridesetih moram marsikaj naučiti, tudi to, da sem seveda mama, hčerka in partnerka, a pred vsem tem sem Jaz.

In kako mi je uspelo priti daleč? No, če pomislim na začetke svoje kariere, vsekakor nisem razmišljala o tem, da bom nekoč imela svojo oddajo, spletno stran, potovanja in da bom opravljala sanjsko delo, sem pa vztrajno delala ne tem, da bi uresničila svoje želje. Zanimivo, kako so bile vse tiste povezane s službo veliko bolj jasne od tistih, ki so bile povezane z odnosi. In tisti, ki me dobro poznajo (žal jih ni veliko, ampak tudi za to sem sama kriva) vedo, da pri meni velja zlato pravilo: “ne” ne obstaja. Ste se že znašle pred zaprtimi vrati? Tudi jaz. Ste že srečale popolnoma nesposobne ljudi, ki jih animirata le zavist in škodoželjnost? Tudi jaz. Ste se kdaj borile pred ignoranco in neinteligenco? Tudi jaz. Ste bile mnogokrat na pragu stavka “Zdaj pa dovolj, igrajte se sami.“? Tudi jaz. Kot vidite, smo vsi na istem čolnu in mnogokrat je tako, da plavamo proti toku, tu in tam počivamo, včasih pa nam gre tako dobro, da bi najraje videli, če bi se čas ustavil. Razmišljala sem o tem, da sem bila že velikokrat v slabi koži in tudi z občutkom, da se mi resnično ne da več bojevati z ljudmi, ki so me mnogokrat razočarali, na koncu pa se znam pravočasno ustaviti in si preprosto rečem: “Morda pa od njih preveč zahtevaš. Vsak ima pravico biti, kar je.” In ne samo to, vsak ima pravico verjeti, da ti lahko pošteno zagreni življenje in da se boš na koncu tudi zelo sekiral za zlobne besede in dejanja, ki ti počasi in subtilno zlezejo pod kožo, kot najdražji strup. Ampak veste, v tej fazi moramo zapreti vrata, dati ključ v žep, se stegniti na zofo in zapreti oči. Dodala bi še nekaj besed, ki jih vsekakor mentalno izrečem marsikomu, a jih zaradi elegance svojega pisanja v tem kontekstu zadržim zase.

Marsikdaj je tako, da stvari, ki jih potrebujemo, pridejo nepričakovano. Ker ne verjamem v naključja, bi rekla, da pridejo, zato ker smo o njih dovolj intenzivno razmišljali, jih torej priklicali in tako poskrbeli, da nam spremenijo življenje. Potem je le v nas zaznati, ali so dovolj zanimive, prijazne, pozitivne, žgečkljive in dobre, da jih vzamemo za svoje in si preprosto upamo. Mislim, da ne smemo nikoli izgubiti radovednosti in sanjati velike sanje, tako zelo velike, da se na prvi pogled že zdijo nemogoče. In kaj potem. So sanje in njihova funkcija je, da nam odprejo paralelne svetove in morda tudi poti, ki so naše poslanstvo. Če me zdaj vprašate, ali menim, da sem se vedno odločila pravilno, zato da sem priromala do tukaj, je moj odgovor ne. Naredila sem kar nekaj napak, ampak sem jih na koncu znala obrniti sebi v prid. Niti ne vem, kako mi je uspelo, morda gre za žensko intuicijo in za to, da se preveč ne obremenjuješ s svetom. Ko si medijska osebnost, je tako, da te veliko ljudi ceni in mnogo je tudi takih, ki te ne in bi bili zelo srečni, če bi te življenje povozilo. Tega prav dobro ne razumem, saj od nekdaj pravim, da je dovolj prostora za vse, a pri teh letih lahko rečem, da gre najbrž za napačno vzgojo in osebno nesrečo, ki pa te odriva še dlje od sreče, saj z zavistjo in škodoželjnostjo prav daleč ne prideš. Četudi niste televizijske urednice ali voditeljice, verjamem, da ste se mnogokrat znašle v zelo podobnih vodah. Morda ste tudi zdaj v kakšni neprijetni situaciji, ki na prvi pogled nima izhoda. Če so vrata zaprta, poskusite skozi okno. Če ni oken, iščite klet. Če ni kleti, je prav gotovo streha z dimnikom in če vam cela soseščina govori, da ste trape, vedite, da obstajajo odlični zamaški za ušesa in zelo visoke pete za še višjo raven samozavesti.

“Ne” ni moja beseda. Slišim jo vsak dan in se nanjo požvižgam. Slišim jo v službi, doma, pri prijateljih in v družbi. Takrat začnem šteti ovčke: “Ena, dve, tri ...”, se osredotočim na dihanje in vizualiziram srce, kot žametno skrinjo polno ljubezni. Kot že rečeno, tisti, ki me poznajo, vedo, da name nima veliko efekta, za vse ostale pa mislim, da bodo prej ali slej razumeli tudi sami.