Kolekcije visoke mode so na ogled dvakrat na leto. Za razliko od prêt à porter kolekcij, ki napovedujejo modo za naslednje leto, visoka moda predstavlja kolekcije še za tekoče leto, saj je trg veliko bolj omejen. Visoka moda velja za začetek mode. Njen začetnik je bil angleški oblikovalec Charles Frederick Worth, ki je leta 1858 prišel v Pariz na dvor Napoleona III. in ustvarjal oblačila za ženo Eugenio de Montijo. Francoske buržujke so si v modnih salonih naročale obleke po meri in se tako izognile zadregi, da bi katera druga ženska imela enako. Tako se je koncept unikatnosti kreacij visoke mode obdržal vse do danes. Med drugo svetovno vojno so poskušali središče visoke mode preseliti v Berlin, toda sindikalna zbornica oziroma Chambre Syndicale se je temu odločno uprla. Sprva so oblikovalci predstavljali oblačila v svojih salonih; razstavljali so jih na lutkah; potem pa so, še vedno v svojih salonih, Paul Poiret, Coco Chanel in Cristobal Balenciaga začeli prirejati manjše revije s tako imenovanimi “manniquin” oziroma manekenkami ter na ogled vabili novinarje in najbogatejše dame. V tistih časih je bilo na svetu 20.000 strank, ki so si lahko privoščile visoko modo. V 40. letih je v ZDA nastala prêt à porter – ready to wear oziroma nosljiva, konfekcijska moda, ki so si jo lahko privoščili vsi. Modna hiša, ki želi dobiti naziv Hiša visoke mode, mora spoštovati standarde, ki jih oblikujeta francosko ministrstvo za industrijo in francosko modno združenje Fédération française de la couture: oblačila morajo biti izdelana po meri za vsako stranko posebej, ki jih mora tudi sama pomerjati. Modne hiše morajo imeti šivalnice v Parizu in vsaj dvajset zaposlenih za polni delovni čas, kolekcije pa morajo predstaviti dvakrat letno, seveda v Parizu.
Visoka moda še vedno velja za ekskluzivno in elitno: obleke so izdelane ročno, posebna skrb pa je namenjena materialom in tehnikam izdelave. V modni prilogi New York Timesa, v reviji T, je modni kritik Alexander Fury pojasnil, da visoka moda obstaja, ker še vedno predstavlja resnično razkošje: “Razkošje, da nekdo skrbi za oblačilo, dneve in dneve prebije v ustvarjanju kreacije, v katerem se ženska počuti lepa in se počuti dobro.” Oblačila visoke mode, ki jih lahko občudujemo na modnih brveh, so izdelana ročno, po meri in iz prestižnih materialov za izbrano stranko. V take kreacije je potrebno vložiti 800 ur dela in z izdelavo se istočasno ukvarja do dvajset zaposlenih. Običajno so obleke izvezene ročno in še tako majhna podrobnost je do potankosti preverjena. Danes kolekcije visoke mode izdeluje 2.200 šivilj. Imenujejo jih “les petite mains” oziroma male roke, ki skoraj vse zašijejo ročno. Običajno je šivilja zvesta izbranemu oblikovalcu. S hišo visoke mode sodeluje veliko podjetij, ki izdelujejo tkanine in različne aplikacije. Pred desetimi leti je Chanel nekatere kupil, da bi jih poenotil in jim zagotovil možnost preživetja, saj se je to področje precej zožilo: podjetje Lesage je specializirano za prestižne vezenine, Lemarie za perje, Massaro za čevlje, Goossens je prestižni zlatar, Desrues izdeluje dragocenosti, ki jih prišijejo na obleke, Guillet pa ustvarja cvetje iz blaga.
Glede na zahtevnost dela in prestižne materiale lahko dnevno oblačilo visoke mode stane tudi 9.000 evrov, večerne toalete pa dosežejo ceno več milijonov evrov. Vrednost kreacije oblikovalca Scotta Henshalla, v kateri je leta 2004 igralka Samantha Mumba prišla na premiero filma Spiderman II, je bila ocenjena na osem milijonov evrov, poročna obleka Christian Dior haute couture, v kateri se je Melania Trump poročila z Donaldom Trumpom, pa je stala med sto in dvesto tisoč evrov. Prav zaradi izjemno visokih cen je danes samo dva tisoč strank, ki si lahko privoščijo visoko modo, so pa predvsem iz Rusije, s Kitajske in Srednjega vzhoda. Telegraph piše, da kreacije visoke mode s časom pridobivajo na vrednosti in so dobra naložba za zbiratelje. Čeprav so taka oblačila pregrešno draga, pa modni hiši prinesejo le boren zaslužek, približno en odstotek vrednosti oblačila. Modne hiše ustvarjajo linije visoke mode predvsem zaradi prestiža in promocije; so nekakšna naložba, da povzdignejo sloves znamke, s čimer posredno naraste prodaja prêt à porter kreacij. Večerne toalete visoke mode so pogosto zelo izvirne, lahko jih občudujemo na rdečih preprogah. Vsaka modna hiša se poteguje, da bi oblekla v tistem trenutku najbolj priljubljene in cenjene igralke ter pevke. Pogosto jim celo plačajo, zato da nosijo njihovo kreacijo: leta 1997 je Nicole Kidman prva izkoristila to možnost, ko je nosila kreacijo Christiana Diorja Haute Couture, v zameno pa je postala bogatejša za približno dva milijona dolarjev.
