Za vse nas: ženske

Obožujem pisanje, kar najbrž veste. Ve ste moja terapija proti slabi volji in prijateljice, ki jih ne poznam. Ženske na drugi strani ekrana, ki budno spremljajo moje besede in se najbrž tudi poistovetijo z mano. Imamo različne službe in morda je moja malo neobičajna, a spet ne toliko, da bi bila zelo drugačna od vas, pravzaprav mislim, da imamo ogromno skupnega.

Počasi lezem v svojo črno obleko iz tila, potegnem gor zadrgo in razmišljam, da bi jo rada oblekla za kakšno drugo priložnost, kot je snemanje oddaje. Zgubila sem se v morju obveznosti in službe, ki sploh ne neha, a pri meni je tako, da se je služba spojila z življenjem in težko zaznam, kdaj se konča eno in kje se začne drugo, kar ni nujno slabo. Ampak včasih bi rada preprosto odklopila. Kot darilo si štejem dejstvo, da vam lahko pripovedujem osebne zgodbe. Da jih znam dati na dlan in spremeniti v besede. Da znam biti iskrena in gola, brez sramu, ker me pri štiridesetih resnično ne zanima, ali komu nisem všeč. To so tiste dobre lastnosti zrele ženske, ko nehaš dokazovati drugim, da obstajaš, in nehaš šteti komplimente, ker zelo dobro veš, kdo si in kam greš, zato teh modnih dodatkov ne potrebuješ. Imam raje temno rdečo šminko in urejena stopala, mi vlivajo veliko več samozavesti kot iskanje simpatije nadrejenih v službi, ki so pozabili na prijaznost. Ali, kdo ve, morda je niso nikoli spoznali. Še vedno sklepam kompromise, a veliko manj, ker se mi ne ljubi. Ne ljubi se mi z glavo v zid, ker imam rada svoje telo, še posebej glavo in vse misli, ki so v njej, včasih bleščeče kot angelska krila, drugič rahlo temačne, načeloma pa srebrne in magične kot lunini kraki ter tako zelo moje. Zdaj se znam ustaviti in objeti, se nasmejati in pozabiti na stvari, ki mi morda niso najbolj všeč, včasih tudi na ljudi, ki jih prav gotovo ne bom spremenila.

Pijem kavo v kavarni v Ljubljani in opazujem direndaj na ulici. Stojnice s knjigami, truma Kitajcev, ki so kot običajno preglasni, zelo zanimivo mladino, oblečeno, kot je treba. Močno se zavem tega trenutka in življenja, ki mi teče po žilah. Močno razmišljam o tem, da eno življenje ne bo dovolj za vse, kar sem si zastavila. In pred očmi zagledam mojo malo Sofio, ki ni niti tako mala, a bo v mojem srcu za vekomaj dojenček v rumenem pajacu, z neskončnim pogledom, polnim zvezd, in rokicama, ki iščeta mojo. Tako kot se je ona še v bolnišnici držala za moj prst in z vso močjo srkala vase življenje ter prvič samostojno dihala, se tudi jaz oklepam te limfe in energije, ki se iz dneva v dan pretaka v meni. V nas. Prebuja se ta ženska radovednost in čarovniška moč. Prebujajo se čutila in kar naenkrat zaznam stvari, ki jih prej nisem videla. Te dni mi manjka vožnja po obali, ker sem vsako jutro lahko občudovala morje in gledala Koper s tiste modre perspektive. Zdaj se je tudi to spremenilo. Lezem po hribu, med cementom in bloki in se sprašujem, ali je vrtec, ki sem ga obiskala pred mnogimi leti, še vedno na robu gozda. Ugotovim, da je ostalo bolj malo zelenega in tudi stavba se mi zdi presenetljivo majhna. Morda pa je le tako, da sem zrasla jaz.

Ljudje, ki so odšli, izkušnje, ki jih imamo, ljubezen, ki ti je zlomila krila, prijateljica, ki živi predaleč, so stvari, ki jih v resnici nismo izgubili. So del nas in naše zgodovine. Brez tiste ljubezni najbrž ne bi bila jaz. Zabeležila sem jo v dnevnik in tako ga lahko prelistam, kot knjigo življenja takrat, ko jo potrebujem. Moram vedeti, kdo sem, in deloma tudi, kdo sem bila, zato je pisana beseda tako pomembna, saj zna ustaviti čas in ti omogoča, da pogledaš nazaj. Ko srečujem ljudi na ulicah, vedno pomislim, da ima vsak svojo zgodbo. Domišljam si, koliko so zapletene, morda samo čudovite, včasih pa noro temačne in prav gotovo je tako, da smo vsi dali skozi podobne stvari. Vseeno pa verjamem, da nekje obstaja “za vedno”. V prijateljstvu, družini, ljubezni, službi. Nekje se le nahajajo zlati delčki večnosti, ki poskrbijo, da smo v varnem pristanu. In ko jih zaznam, subtilno in nežno, zaznam tudi trenutek popolnosti, ko je vse na svojem mestu in točno tako, kot mora biti.

Hvala, ker me berete in v vsakem trenutku poskrbite, da nisem sama. Tudi ve niste.