Brez debate

Četudi si močan kot skala, samozavesten in z jasnim pogledom na svet, vedno potrebuješ nekoga, ki bo zate znal prižgati luč v temi. Ko sem postala mama, mi je bilo rečeno, da sem dobila punčko, ki mi bo mnogokrat pokazala pot. Punčko, ki bo tu in tam obrnila vloge in glasno pokazala, da ve veliko več kot vem sama. Njene nežne, subtilne antene delujejo še kako brezhibno, saj zna ujeti vse nevidne signale, ki poskrbijo, da smo ljudje v resnici zelo šibka bitja. Včasih bere misli tako, kot znajo le otroci, ko nič ne povedo, vsaj ne takoj, ampak v trenutku zaznaš, da so vse razumeli in videli mnogo dlje, kot mi odrasli. Sofia je tista, ki zame vedno prižge luč in poskrbi, da najdem varen pristan. Če pa ga ni v bližini, ga ona pričara. Tiste, ki ste tudi mame, morda veste, o čem govorim in imate tudi same podobne občutke. Zdi se mi, da v življenju vse pride in gre, prijateljstvo, ljubezen, odnosi nasploh, otroci pa so tisto, kar ostaja.

V letih sem izgubila del sebe, vendar se ne pritožujem. To napišem brez slabe vesti ali nostalgije, ker je bila transformacija del moje rasti in očitno tudi proces, ki sem ga potrebovala. Spojila sem se s službo, ki jo obožujem in je moje življenje, vendar tu in tam me prešine misel, da je bila cena dokaj visoka. Malo prostega časa, veliko odgovornosti in pričakovanja, ne samo s strani drugih, temveč tudi same do sebe, ker si ne dovolim, da bi se predolgo zadržala. Morda le zato, ker tako rada živim in ne bi želela zamuditi niti pol odtenka življenja, torej dirkam in dirkam, vedno proti novemu cilju. Pri 40 letih se spremenijo tudi vrednote in stvari, ki si jih iskreno, globoko želiš. In tukaj je tudi čudovita stran zrelosti, ko se nehaš bati samote in tišine, pravzaprav uživaš v trenutkih, ko se okoli tebe ne dogaja nič. Saj vem, da zveni čudno, predvsem zaradi narave mojega dela, ampak imam rada mir in prazno stanovanje, nizko svetlobo v dnevni sobi in vonj po jutranji kavi. Všeč mi je sveža posteljnina in vrela voda v kadi, stanovanje samo zame in odprta vrata balkona, ker mi dajo vedeti, da je zunaj življenje, ki teče naprej, četudi me ni. In nisem na preži. Ne razmišljam. Ni mi hudega. Sem samo jaz v prostoru, svobodna in popolnoma mirna.

Pred kratkim sem bila na kmečkem turizmu in opazovala žensko, ki je bila očitno lastnica in tudi natakarica. Imela je tri otroke, mačko, psa in sedem miz, za katerimi je sedelo po šest ljudi. Bila je sama. Gledala sem njeno tekanje po restavraciji, v nizkih supergah in oprijetih hlačah, nasmeh na obrazu, rožnata lica in roke, ki so očitno veliko garale, pa tudi pogled, ki je prav gotovo videl marsikaj v življenju, in to voljo, železno voljo, da naredi vse. Brez debate. Mislim, da smo si vse zelo podobne, ker brez debate odigramo toliko različnih vlog: smo mame, hčerke, prijateljice, partnerice, poslovne ženske, sestre, tudi natakarice, vsaka po svoje. Strežemo. Tekamo. Uresničujemo želje, poslušamo o tujih sanjah, mnogokrat z nasmehom in kaj potem, če nismo nikoli na vrsti. Morda zvečer, ko se luči počasi ugasnejo in postane ritem veliko manj naporen, ko zlezemo pod odejo z mrzlimi nogami in knjigo v roki, se zavemo, da je še en dan mimo in spet ni bilo časa za naše sanje. Potem pademo v spanec, ki je včasih globok in drugič veliko manj, saj ga tu in tam prekinejo otroci, ker nas tudi ponoči potrebujejo.

Morda je šele takrat, za nekaj ur tako, da lahko živimo svoje življenje brez pričakovanj in nalog. Kar tako, kot svobodne ptice brez gnezda.