Deset želja za moje poletje

Ta vikend sem sedela na plaži z najljubšo revijo v naročju. Morje se je noro lesketalo, kot bi mogočna roka na gladino posula bleščice: srebrne, zlate, turkizne. In galebi so leteli visoko, s tistimi značilnim glasom, žalostnim in divjim hkrati, vedno imam občutek, da me vabijo k sebi. Za mano tri ženske in osem majhnih otrok, cel direndaj na mivki, zlati kodri v zraku, modre oči in male ročice, polne življenja … Vsi so gradili gradove, mostove in skrivnostne predore, svet zase na mivki, kot sem ga tudi sama doživljala v mladih letih, ko smo se poleti kopali v Cesenaticu in je bil svet preprosto brezhiben. A je tudi zdaj, po svoje, ko sem končno odložila službene dolžnosti in sem pripravljena na življenje, z veliko začetnico, novimi prijatelji in ljudmi, ki jih moram še spoznati. Razmišljam o projektih, velikih kot gore, a nikoli nisem verjela, da so lahko stvari nemogoče: če o njih lahko tudi samo razmišljam, potem je že tako, da jih imam na dlani.

Obožujem življenje in te počasne dneve, ko me zvečer spremljajo črički in je nebo polno zvezd; z malo sreče zagledam komet, kot zadnjič ponoči, in mi ta neskončna žametna odeja, ki se razprostira tik nad mano, vzame sapo. Včasih pomislim, da bi bila rada del zvezd ali da bi bilo vsaj možno do njih leteti; potem pa se spomnim, da se lesketajo samo takrat, ko jih gledamo z zemlje, zato je v resnici bolje ostati tukaj, z nosom v zraku in ujeti še kakšen trenutek brezhibne lepote. Za to poletje imam veliko želja. In veliko predalčkov, ki pridno čakajo na pospravljanje. Ne gre le za omaro, temveč prav za predalčke življenja, ki postanejo počasi prepolni vsega in je kar dobro, če jih začnemo pospravljati. A kot pri garderobni omari je tako, da moram najprej spraviti vse ven, pobrisati prah, razkužiti in šele potem izbrati stvari, ki mi dejansko koristijo. Ne potrebujem veliko; dobre odnose in pogled moje Sofie, prodoren kot še nikoli, njeno tankočutnost in inteligenco, da me bere naravnost v dušo. In potem naglas pove, kaj je tam doli našla … Vedno veliko neznanega in hkrati tako resničnega.

Včeraj sem spisala seznam želja, ki bi jih rada uresničila do konca poletja. Nič večjega ali nemogočega, samo želje, ki že nekaj časa visijo v zraku in so zdaj postale tako močne, da jih preprosto moram ustaviti. Ne želim si, da bi vse šlo mimo mene in to poletje je tako, da postavljam sebe na prvo mesto. Po dolgem času, predvsem pa brez slabe vesti. Z vami, drage moje bralke in prijateljice, delim stvari, ki mi ležijo na srcu; vesela bom vaših misli in komentarjev, saj trdno verjamem, da imate tudi same kup želja, ki čakajo in čakajo na uresničitev. Morda je prav poleti njihov čas in morda je tako, da smo pripravljene na novo poglavje v knjigi “Moje življenje”. Osebno se branja zelo, zelo veselim.

Glamping s prijateljicami ali družino. Rada bi doživela naravo tako, kot je še nisem, in zdi se mi, da je glamping prava kombinacija razkošja in avanture, pa tudi razlog, da končno pobližje spoznam lepote Slovenije. Če pa me bo pot zanesla v tujino, tudi prav, važno je, da je veliko zelenega in vonj po ognju zvečer, pa tišina takrat, ko občudujem zvezde.

Večerja pod zvezdami. Še vedno imam v spominu restavracijo ob vodi, z občutkom sonca na ramenih in odlično, morsko hrano. Želja, da se trenutek ne bi nikoli končal in ljubezen v zraku. Misli na paši, odklop, nasmehi, obljube in življenje tako, kot mora biti.

Sočni zahod na plaži. Obožujem ga na Floridi, ker se zgodi dokaj hitro in prav tako hitro postane pesek hladen, tako da si bose noge oddahnejo. Všeč mi je sonce, ki skoči v vodo, nekaj trenutkov lepote in je vsega konec. Všeč mi je ujeti čarovnijo narave in biti na pravem mestu. Takrat začutim, kako se v sebi umirim in je vse prav.

Knjiga v viseči mreži. Moram prepričati očeta, da mi ponovno obesi mrežo na vrtu; zdaj je tako, da je tam veliko manj dreves in je mreža postala odveč, kot bi bila samo spomin moje mladosti. A bila je veliko več: spomin iz Afrike, kraj le zame, počitek s knjigo v roki in možnost, da zaspim sredi zelenice. Želim si jo nazaj.

Več časa na terasi. Moja ni prav velika, ampak mi je všeč. In všeč mi je, ker je bela in modra, ima mizo za kosilo ali večerjo, nekaj rož in nove blazine, ki me po tihem vabijo. Popoldan je vroča, da te kap, ampak proti večeru postane zlata zaradi magične svetlobe, potem oranžna, kasneje umirjena in tiha. Všeč mi je kava na terasi, noge na stolu in Sofia ob meni, ki pridno piše nalogo.

Sveže rože. Obljubila sem si, da jih bom redno kupovala, ker so majhen strošek v primerjavi z velikim veseljem, ki mi ga podarijo. Sveže rože so nujno potrebne za dušo in hitro naženejo skrbi. Imela jih bom povsod, tudi v kopalnici, naj bodo divje, dišeče in noro lepe, da me vsak dan spomnijo, kako je življenje dragoceno.

Sveže sadje. Ker grem premalo na tržnico in te dni je tako, da sem zaljubljena v melone, breskve in češnje, zato sem tudi ugotovila, kako mi pravzaprav sadje paše. Nekaj naravnega v mojem hladilniku in nekaj dobrega za malico ali vmesni obrok. Pa ne samo to: barve sadja so zdaj tako mamljive, da postanejo že modni dodatek! Ni lepšega …

Bosonoga na plaži. Vem, mora biti prava plaža, ker vse niso primerne za te podvige. Obožujem potovanja, zato verjamem, da bom našla svojo brezhibno plažo in takrat začutila življenje skozi stopala. Dovolj je, da zaprem oči in se zavem življenja, ki teče skozi mene. In stopala nas držijo pokonci 24 ur na dan, morda je tu in tam tudi primerno, da se jim zahvalimo.

Obešanje perila na balkonu. Obožujem sušenje perila v vetru in še bolj mi je všeč vonj po mehčalcu, ki me dobesedno omami. Spominja me na otroštvo in na mojo mamo, ki vedno diši po čistem in tako tudi njen dom. Pozimi je tako, da imamo vse stvari v stanovanju, a poleti se to spremeni: všeč mi je čisto perilo na zraku, me vedno spravi v dobro voljo.

Prepih doma. Se vam bo zdelo čudno ali smešno, ampak ni. Verjamem, da je zamenjava zraka ključnega pomena za to, da se počutimo dobro, zdravo in tudi napolnjeni z energijo. Vsako jutro odprem, prezračim, naredim prepih in vajo ponavljam zvečer. Da gredo slabe misli od doma in ostane samo občutek svežine ter narave, ki nam pomaga bolje živeti.