Vsaka ženska bije svojo bitko

Veliko je razlogov, zakaj obožujem biti ženska, in mnogo je takih, ki pravzaprav nimajo nobene povezave z modo. Res je, da so mi modni dodatki noro všeč, prav tako visoke pete, spodnje perilo in obleke do kolen, ampak biti ženska je nekaj zelo globokega, onkraj estetike in kulture bivanja, o kateri tako rada pišem. Je skoraj misija, poslanstvo, pot, ki te lahko vodi zelo daleč in takrat se tudi zaveš, zakaj si pravzaprav na zemlji. A čeprav smo ženske tako čarovnice in hkrati vile, tako različne in hkrati podobne, je tudi res, da premalo držimo skupaj. To je nekaj, kar nam še vedno manjka in morda tudi nekaj, kar bi se lahko naučile od moških. Njihovo preprosto komuniciranje in druženje je včasih tisto, k čemur bi morale stremeti tudi me; si podati roko, sploh v trenutkih slabosti, in pospraviti zobe za takrat, ko jih resnično potrebujemo. Sicer drži, da je pri nas marsikdaj prisotna zavist, ampak po mojem mnenju je mnogokrat, da ne napišem vedno, nepotrebna, saj pri teh letih najbrž veste, da vsaka bije svojo bitko, tudi tista, ki je na prvi pogled najmočnejša in najbolj brezhibna.

Vožnja z avtom me pomirja; sem veliko na cesti in je avto moja potujoča pisarna, hkrati tudi kraj, kjer dam prosto pot umu in vse misli pridejo na dan. Mnogokrat je tako, da se vožnja zgodi v dveh urah in ti mineta kot deset minut. Takrat vem, da sem naredila veliko zase in sem najbrž na dan spravila misli, ki jih običajno držim globoko v sebi. Malo pogrešam prijateljice in prijateljstvo, tisto pravo ter pristno, ko veš, da lahko drugemu poveš vse in še mnogo več, ker ni nobene možnosti, da bi te obsodil ali razkril tvoje misli. Zdi se mi, da vse živimo v strahu, da bi napačnemu človeku odprle srce in delile svoj pravi Jaz s tistimi, ki si ga sploh ne zaslužijo. Tudi tukaj bi morale ženske bolj držati skupaj, manj obsojati in več poslušati, manj govoriti in več podarjati, tudi v smislu razumevanja, sočutja ali preprosto dobre energije. Včasih je stegnjena roka proti sebi edino, kar resnično potrebujemo in ženske to znamo, a kaj ko z lahkoto pozabimo.

Ko sem bila majhna, sem bila prepričana, da je moja mama feministka. V mojih očeh je bila ženska, ki je vedno in povsod 100 % podpirala ženske. In vedno mi je dala vedeti, da je v ženski družbi zelo lepo, ker me zmoremo več in marsikdaj pridemo dlje kot ostali, če le znamo uporabiti srce in inteligenco hkrati. Tukaj je ona prvakinja; v življenju nisem spoznala ženske, ki bi imela večje ravnovesje med umom in srcem. Ne vem, kako ji uspeva, a preprosto ve in na tehtnico življenja vedno položi stvari, ki imajo globok smisel ter jih na koncu rešuje tako, kot je najbolj prav. Od mame sem podedovala veliko stvari, žal ne te sposobnosti; po tej plati bi rekla, da sem bolj podobna ljubljeni teti Nives, ki je bila veliko bolj vihrava in nepredvidljiva ter ni imela posebnega posluha za um, saj se je v njenem srcu toliko dogajalo. Podobno je tudi z mano. Vendar od mame sem se naučila največjih naukov v življenju, in to je tudi njena najbolj neprecenljiva dediščina. Srčno upam, da jo bom znala podati moji Sofii, saj bo tako življenje postalo znosnejše in prijetnejše. Saj ne da je drugače tako naporno, vendar je treba priznati, da pridejo tudi trenutki, ko nas dobro potolče. Torej ni pomembno, za koliko časa nas ustavi ali potre, bolj je pomembno, da zberemo moč in se ponovno dvignemo.

Ženske realizirajo stvari. Mama je dokaz, da je tam, kjer je volja, tudi pot. Mislim, da se v življenju ni ustavila, predvsem pa je drugi niso ustavili in zavist, s katero se je nedvomno soočala, tako kot jaz, je bila samo nadležen trenutek, ki ga je bilo treba prezreti. Naučila me je, da ženske realiziramo stvari zato, ker ne potrebujemo podpore ali besed, preprosto naredimo, včasih samo z blokom in svinčnikom, nekaj dobrih idej in zadeva je že rešena. Ne sestankujemo, če ni potrebe in ne zgubljamo časa, ker imamo otroke. Imamo prioritete in znamo biti osredotočene na cilj. Skupaj pa smo močnejše.

Ženske se znamo postaviti za druge ženske. Kot bi sestavljale skupen zbor glasov, ki ga ni moč ustaviti. Znamo držati skupaj v dobrem in slabem, znamo biti glasne takrat, ko je storjena krivica, znamo pokazati svojo čustveno inteligenco tam, kjer je drugi nimajo. To je naša moč in naše poslanstvo, to smo me in nam tega nihče ne more odvzeti. Najlepše pa je, ko se za nas zavzame ženska, ki je niti ne poznamo, samo iz občutka do sočloveka in zato, ker globoko v sebi razume tudi našo plat zgodbe. Me to znamo, ker včasih dve plus dve ni štiri, temveč tri in pol, a nič zato, če ostali ne razumejo, saj najbrž nikoli ne bodo.

Ženske delimo. Občutke, odnose, imetje, čustva. Delimo prvič takrat, ko postanemo najboljše prijateljice, drugič takrat, ko se zaljubimo, in tretjič, ko postanemo mame. Delimo najprej sebe, ker nam je jasno, da dober odnos zahteva kompromise in denimo otroci so tisti, ki te znajo zelo dobro potisniti do roba ter od tebe zahtevajo več kompromisov, marsikdaj tudi to, da popolnoma izgineš, ker mala štručka potrebuje vse in še več. Znan občutek, kajne? In potem delimo, kar imamo, ker smo že zdavnaj ugotovile, da je lepši občutek takrat, ko podariš, kot pa takrat, ko dobiš, zato morda ne bomo noro bogate, znamo pa biti noro srečne.

To in še več takrat, ko smo skupaj in znamo ustvariti žensko družbo. Nikoli, resnično nikoli ne bom obupala nad našim poslanstvom in energijo. Žalostno sprejmem tiste, ki so na vodilnih položajih in imajo občutek, da bodo v grob odnesle vse, zato ne samo, da ne delijo, temveč tudi ne privoščijo. A kot bi rekel moj dobri prijatelj, prišli smo na zemljo brez vsega, odšli bomo z zemlje brez vsega. Morda bi nam to moralo biti v razmislek.