Volk v meni

Dedek Indijanec svojemu vnuku pripoveduje zgodbo:

“Počutim se, kot bi imel v sebi dva volkova, ki se tepeta v mojem srcu. Prvi je zelo nasilen in jezen. Drugi je poln ljubezni in sočutja.” Vnuk ga vpraša: “Kateri volk bo torej zmagal vojno v tvojem srcu?”

Dedek odgovori: “Tisti, ki ga hranim.”

S to izredno poučno zgodbo sem šla včeraj zvečer spat, z glavo polno misli o tem, da dejansko sami hranimo tisto, kar imamo v srcu, in ni vedno nujno, da gre za dobro. Pravzaprav je v nas moč, da se obrnemo na sočutnega volka in poskusimo vsaj prezreti tistega, ki je tako glasen, aroganten in agresiven. Jasno je, da vseh bitk ne moramo zmagati, saj v tem primeru življenje niti ne bi bilo tako zanimivo, vendar lahko naredimo veliko, ogromno, ko napolnimo svoje srce s hvaležnostjo in spustimo iz njega vse slabe misli. Premalo zaupamo svoji intuiciji in majhnim, a tako koristnim antenam, ki so nam bile vgrajene v glavo, morda celo zraven srca, nekako pozabimo nanj in se potem lovimo v krogu, včasih mesece, drugič leta. Dejstvo je, da kar ignoriramo, kar gre od nas, kot voda pod prho, odpremo dlan in preprosto gledamo, kako polzi skozi prste. Tu in tam je kar dobro, da vizualiziramo slabo ali težko situacijo kot vodo in jo samo spustimo. Hop … Je že ni več.

Lepota je povsod, čudovite stvari nas kar obkrožajo in med temi so tudi čudoviti ljudje, vsak na svoj način poskrbi, da je naš dan lepši. Četudi nimamo veliko prijateljic, imamo starše, ki živijo daleč, nemirno življenje ali tegobe v službi, so lepe stvari še vedno prisotne. Ustavimo se. Zaznajmo jih, napotimo se v svet, ki morda od nas zahteva le drugo perspektivo. Če samo samo malo premaknemo, resnično malo, se nam bo situacija pokazala v povsem drugačni luči, kot bi jo gledali iz hriba, nekje daleč, a dovolj blizu, da jo lahko analiziramo. Vedno je stvar hvaležnosti in perspektive, vedno je stvar poti, ki jo moramo prehoditi, in žal je tako, da zna biti polna ovinkov, vendar če nam je dana pomeni, da jo bomo tudi izpeljali.

Saj vem, da je lažje napisati ali govoriti kot izvesti, sama sem polna besed takrat, ko razmišljam o drugih, ko pa naleti name, je iskreno tako, da je zloben volk zelo glasen in ga marsikdaj hranim s krvavim mesom, namesto da bi ga pustila sestradanega in nemočnega. Takrat razmišljam, ali je naša svobodna volja dar ali pravzaprav prekletstvo, ker nisem prepričana, da smo dovolj inteligentni, da bi jo uporabljali v svoj prid. Poznamo vsa pravila, pa vendar … Milijon knjig ne pomaga, če sami ne želimo odnehati in to tudi postorimo. Šele takrat smo svobodni in popolnoma brez slabe vesti. Ta notranji glas, ki zna biti tako vztrajen in poskrbi, da skočimo na noge v najbolj nepredvidljivi situaciji, je tisti, ki ga lahko tesno povezujemo s svojim Jazom. On je edini, ki dobro ve in že prej začuti, zato bi bilo kar dobro, da bi mu tu in tam dali kakšno možnost.

Te dni se močno izogibam stvarem, ki me naredijo žalostno. Ni jih prav malo, zato vozim slalom, kot bi bila na zasneženem hribu. Tu in tam drsi, je ledeno hladno in najbrž tudi nevarno, a skušam ostati osredotočena na cilj. Podobno kot takrat, ko imaš stokrat občutek, da ti ne bo uspelo, vendar vztrajaš, ker globoko v sebi čutiš, da obstaja možnost in je nočeš spustiti. Tako zagnani in prepričani vase bi morali biti za vse stvari, ki nas doletijo, in vedite, da se slalom ne bo nikoli končal, vedno bo še to, pa še drugo in še tretje in na koncu nam bo morda dano, da bomo razumeli lekcijo, situacijo prebrodili do zadnjega odtenka in v naslednjem življenju se bomo rodili svobodni ter polni novih pričakovanj. Z velikimi, otroškimi očmi bomo gledali na svet in takrat tudi zaznali, kako je pravzaprav čaroben.

Indijanci so že vedeli, pa ne samo to, tudi marsikaj drugega. Zato vas zdaj sprašujem: katerega volka boste nahranile?