Dnevnik hvaležnosti

Krhke so te naše duše. Neprestano v iskanju popolne harmonije, lovijo lepe misli in čarobne občutke, včasih nam prav nakažejo, da jih moramo spraviti v predale, da nas bodo varovali takrat, ko postane življenje manj naklonjeno. In zdi se mi, da je poletje takšen čas, ko se ritem vsega počasi umiri in morda se znamo prej zazreti vase, najti kotičke, kjer ni resnično nikogar, in se prepustiti občutkom. Te dni s Sofio piševa večerni dnevnik hvaležnosti, navada, ki sem jo lani opustila in mi je zdaj prav žal, saj je seznam stvari, za katere smo hvaležni, nekaj, kar ti da ogromno energije in poskrbi, da se vedno osredotočiš na pozitivno plat vsega. Tako zvečer, pred spanjem, zbirava skupaj vsaka deset stvari, ki so nama na poseben način podarile radost in poskrbele, da je bil dan čudovit. Občudujem to singerijo med mano in njo, saj običajno naštejeva zelo podobne dogodke in všeč mi je, da zna zaznati tudi najbolj enostavne, skromne ter pristne stvari, ki sestavljajo najin svet.

Čeprav nas čas neizprosno premika proti končnemu cilju in imamo vsako leto kakšno gubo več, novo izkušnjo ali staro rano, ki se je ponovno odprla, se rada zavem, da nam je dano raziskovati vse čudovite poti, ki nam jih ponuja življenje. Zvezdnato nebo se počasi spušča nad mano, zagledam se v te nore, poletne in bleščeče zvezde, vedno tako polne sporočil, kot male, plesoče lučke na neskončnem žametu, in se mi zdi, da zna biti tu in tam vse na svojem mestu. Radovednost mi neprestano potiska misli onkraj vogala, da bi vsaj za trenutek lahko dvignila tančico jutrišnjega dne in pokukala v svojo prihodnost. Potem se le umirim in se vrnem v današnji trenutek, ker je edini, ki dejansko obstaja, in tudi edini, ki resnično šteje. Malo lebdim v zraku, kot bi imela angelska krila, ki me lahko dvignejo visoko, se dotaknem lune in sem ponovno ob morju, kjer sem najraje, s temno vodo, ki mi je tako ljuba, tudi med zimo, ko dobi tisto nevarno noto in imam vedno občutek, da se morje jezi name. Ali morda na vse.

Če decembra pospravljam misli zato, ker je konec leta, potem je tako, da imam poleti čas za predalčkanje, dobre knjige, hojo z bosimi nogami in zgubljene poglede, ki sežejo v neskončnost. Ta neskončnost me včasih zelo bega, drugič mi je noro všeč, a vedno je tako, da v njej najdem tolažbo. Ne vem, ali je res, da se vse konča; pred kratkim sem se pogovarjala s prijateljem in je tekla beseda o tem, da se pravzaprav odnosi nikoli ne končajo, niti tisti, za katere mislimo, da so že zdavnaj zaključeni. Vedno so del nas, del naše energije in preteklosti, saj um nanje lahko tudi pozabi ali jih preprosto odmisli, vendar srce zabeleži vse. Radovedno brskam po starih predalih in najdem resnično lepe stvari, na katere sem že pozabila, a so očitno še vedno v meni, kot majhen, a tako pomemben del mojega DNK-ja. Ponovno pomislim, da se vse dogaja v krogu, tam, kjer začneš, moraš tudi končati in mnogokrat je tako, da so vmes vaje za ponovitev, ki jih preprosto moraš dati skozi.

Na seznam stvari, za katere moramo biti hvaležni, bi morali dodati tudi ljudi, ki so prekrižali našo pot. Saj vem, da čisto vsaka izmed nas nosi v srcu izkušnje, ki jih najraje ne bi imela. A brez njih ne bi bile, kar smo, in najbrž niti ne bi bile, kjer smo. Nekje sem prebrala, da v kolikor nam je dano, potem tudi zmoremo. Vedno. In naj bo to pozitivna popotnica za čarobno poletje, polno lesketanja, sonca in utrinkov, ki ti ukradejo srce.