Močne ženske

Rada bi ustavila tisti brezhiben trenutek radosti, sredi bele plaže, z nogami, globoko zakopanimi v pesku, in občutkom, da lebdim nekje v zraku. Ne zgodi se prav velikokrat, da je vse na svojem mestu, prej bi rekla, da je življenje vrtinec vprašanj, tegob, vijugastih ulic in ljudi, ki jih spoznamo, se v njih zaljubimo, tu in tam jih tudi pustimo, vedno v iskanju svojega Jaza in morda tudi osebnega poslanstva. Včasih je tako, da smo močne ženske pravzaprav najbolj šibke, tiste, ki smo na koncu zadovoljne le z drobtinami, predvsem v smislu odnosov in čustev. Tu in tam zajameš sapo, potem se ponovno potopiš v najglobljo, marsikdaj prav temačno vodo, čeprav niti dobro ne veš, ali ti bo ponovno uspelo priti ven.

Pri meni uspeh ni prišel sam in tudi ni bil samoumeven. Mislim, da to sploh ni pogojeno s službo, ki jo opravljam, prej bi rekla, da trdne stvari v življenju potrebujejo, da prehodiš določeno kilometrino, narediš pot, se tu in tam ustaviš, včasih greš naprej, drugič čakaš na primeren trenutek in si vedno zelo osredotočen na cilj. In zdi se mi, da ima prav vsaka izmed nas svojega. Za nekatere je dobra služba, za druge položaj v družbi, za tretje družina in pri 40 lahko mirno in samozavestno rečem (predvsem pa brez slabe vesti), da bi prav z veseljem sprejela vlogo ženske v tradicionalnem pomenu besede, kot v starih časih, ko smo lahko bile več doma, z več otroki in manj skrbi v glavi. Prav pred kratkim sem se s prijateljico pogovarjala o tem, da prevzamemo ženske preveč vlog in obveznosti, potem pa nosimo nahrbtnik, poln kamnov, in imamo občutek, da je postal del naše prtljage. Zanimivo, kako potiho in strpno prehodimo dolge poti in ga včasih ne odložimo niti za trenutek. Morda pa napoči trenutek takrat, ko so otroci dovolj veliki, da lahko odletijo iz gnezda ali ko se pogledamo v ogledalo in ugotovimo, da smo nekje, globoko, globoko zakopane ter že na pol obupane, tudi me.

Od močnih žensk vsi zahtevajo veliko, so kot stebri, ki držijo pokonci celo hišo. Tu in tam bi bilo dobro, če bi nas kdo vprašal, kako smo in bi ga odgovor tudi zanimal. Ker, drage moje, vmes se lahko zgodi, da si samo človek in imaš kakšno odprto rano, ki zahteva malo več pozornosti, morda le objem ali moško roko, ki te boža po vratu in se ustavi nekje na sredini hrbta. Majhna gesta, ki si jo dolgo pogrešal in zato postane toliko bolj nepričakovana, kot sunek vetra sredi vročega dneva, ki ti vsaj za trenutek omogoča normalno dihanje. Kar želim povedati, je, da se tu in tam moramo ustaviti in poletje je prav takšen čas, ko odpiramo in zapiramo predale ter najdemo stare školjke, nabrane kdo ve na kateri plaži, pa tudi spominke z daljnega dopusta, morda na pol uporabljeno stekleničko parfuma in prav gotovo tudi zapestnico, ki smo jo pred leti ali v mladosti ves čas nosile in je zdaj samo zbledeli kos blaga.

Majhne stvari so tiste, ki nas sestavijo. Spomini. Trenutki. Oblika njegove roke. Pogledi. Nasmehi. Včasih je tako, da bi samo zajela sapo in se potopila v najbolj turkizen bazen, ker smo pod vodo breztežni in zdi se mi, da postanejo tudi misli le para v oblakih.