Počasi in z občutkom. Tako se v življenju zgodijo najlepše stvari in te so običajno brezplačne. V mislih imam dneve, ki sem jih visoko noseča preživljala na fotelju, v družbi serije Gilmore Girls, ki jo še danes z veseljem gledam. Maček Tommaso je spal na mojem trebuhu in prav nič mu ni bilo všeč, ko se je Sofia premetavala, saj ga je vsakič vrgla dol. Mnogokrat sem bila v beli spalni srajci, maminem darilu, še posebej dragocenem zato, ker je šlo za njeno srajco in kot vse mamine stvari je bila brezhibna, kot bi pravkar prišla iz trgovine. V mislih imam tudi Božič ter lučke visoko v mestu, ki postanejo zlate in srebrne kot zvezde ter nam dajo vedeti, da se za vsaj nekaj dni v letu čas le ustavi. Takrat postanemo vsi otroci in se ponovno znamo veseliti skodelice čaja s cimetom, nič posebnega, a hkrati tako čarobno. V mislih imam kino s prijateljico in film Seks v mestu, potem pa tek v lep tržaški lokal in Cosmopolitan za obe ter luštnega natakarja s pripombo: “Sta pravkar gledali Seks v mestu, kajne?” Očitno je tako, da se da ženskam brati misli že na daleč ali je morda le tako, da smo si vse zelo podobne, saj verjamem, da je bilo pred nama veliko žensk, ki so si prav v istem lokalu privoščile isti obred. Cosmopolitan, torej, čeprav imam raje Bellinija ali Huga, a to je povsem druga zgodba.
Enostavno in skromno. Tako se odvijajo najlepše izkušnje v življenju, ki me mnogokrat pripeljejo na drugi konec sveta, kjer po čudnem naključju najdem mir kot nikjer drugje. Morda gre za tvoje modre oči ali občutek ramen, ki prav zaščitijo, ampak tam se vse skupaj začne in tudi konča. Vmes zagledam svojo najljubšo torbico, prstan z diamantom, odprte sandale, na katere imam pravi fetiš, a te se nekako razblinijo v morju občutkov, ki nimajo nič skupnega z materialnimi dobrotami ter mi dajo vedeti, da je morda resnica nekoliko drugačna od tiste, ki sem jo poznala, in morda ne tako nevarna, kot sem si mislila. Prešine me misel, da bolj kot se blešči, manj je pristno, skoraj bolj zahtevno, torej oddaljeno od popolne sreče. In ista misel me prešine takrat, ko sedim na modnih revijah in, res je, obožujem svet okoli sebe, pa vendar … Tu in tam imam občutek, da smo izgubili pravo pot, ker v tem blišču ni veliko enostavnega, še manj pa skromnega.
Težko je kupiti pravo vzdušje ali občutek pripadnosti. Majhni koraki so tisti, ki te pripeljejo daleč, vedno do cilja, čeprav zna biti pot dokaj dolga, a to še ne pomeni, da ni zanimiva. Pravzaprav nasprotno. Vmes pogledaš vse okoli sebe, spoznaš nove ljudi, včasih se malo ozreš nazaj, potem nadaljuješ pot in se ponovno sprašuješ, zakaj je cilj tako zanimiv. In tu in tam, jasno, izgubiš tudi kompas, ker je življenje nasičeno s križišči in stranskimi ulicami, lepo jih je prehoditi v družbi, a včasih je le tako, da ti je namenjena samota in jih preprosto moraš prebroditi sam. V tišini. V družbi samega sebe.
September je poseben mesec. Mesec porok in ljubezni, mesec začetkov in koncev, pa tudi trenutek, ko potegnemo črto in razmišljamo o življenju, sebi, prijateljih in sreči. Samo en mesec od tega sem sredi noči stala z nosom proti zvezdam, tik ob jezeru, in gledala svoje nebo, nabito polno z lesketajočimi se lučkami in za veliko od njih sem imela občutek, da so več kot le zvezde. Premiki. Sledi. Zvezdni prah. Kometi. Ogenj. In potem tišina. Tudi okoli nas se vse zgodi samo v določenem trenutku in potem ugasne. Za seboj pa pusti sledi, ne le v materialnem svetu, temveč tudi v srcu, torej tam, kjer se jih ne da izbrisati. Poleti sem po dolgem času srečala svojega prvega fanta iz gimnazije. Bila je ljubezenska zgodba iz pravljice. Nedolžna in ravno prav dolga, da je oba močno zaznamovala, ker so prve ljubezni kot sunek nepričakovanega vetra, ki ti zmeša dušo in te pusti brez sape. Rekel mi je nekaj zelo zanimivega, in sicer da se ljubezni nikoli ne končajo, ker postanemo del drugega in tako je za vekomaj, ne glede na to, ali smo še skupaj ali ne. Všeč mi je bila misel, da lahko tudi med ljudmi obstaja večnost, v dobrem in slabem.
Zato danes, kar tako, brez posebnega razloga, s Cosmopolitanom v roki, v spalni srajci in ravno prav melanholična razmišljam, da so v življenju najlepše stvari brezplačne.
