Ogenj pri reki

Ko sem bila majhna in sem sanjala o svojem samostojnem stanovanju, sem imela vedno v mislih kuhinjo z ogromnim oknom, tik nad umivalnikom in pogledom na vrt ali, še bolje, na gozd. Videla sem se, kako pomivam posodo in razmišljam o svojih stvareh, kar pravzaprav delam tudi danes, a žal brez čarobnega okna. Vedno pomislim, da bi morala imeti moja idealna hiša prav takšen pogled in nedvomno tudi mansardo, v svetlem, belem lesu, polno knjig in mehkih blazin, retro omaric z mojimi drobnimi stvarmi in gugalnico za takrat, ko želim biti sama. Takih trenutkov je pravzaprav res veliko, zato že zdaj vem, da bi bila bela mansarda moj najljubši prostor. Včasih nisem marala rastlin, tudi zdaj sem do njih zelo previdna, predvsem zato, ker se bojim, da poginejo, kar mi ni niti malo všeč, po drugi strani pa bi jih sedaj imela, malo zaradi družbe, malo tudi zato, da bi popestrile moj balkon. In srčno upam, da bi bile tam tudi srečne.

Veliko ljudi misli, da je moje življenje sestavljeno iz oblek, potovanj, lepih hotelov, slikanja ter snemanja in zabav po svetu. To je deloma resnica, vendar je zelo daleč od prave Lorelle. Slednjo zelo malo ljudi pozna, ali kot bi pripomnil moj dober prijatelj: Verjetno ga ni na planetu, ki bi te poznal, saj nikomur ne pustiš blizu. In kljub temu, da se imam za zelo odprto osebo, ki rada prisluhne in pomaga drugim, je v njegovem stavku kar nekaj resnice. Varna sem pod skalo in kot priden rakec tam kujem svojem načrte, tu in tam pogledam zvezde, najraje pa sem pod peskom in razmišljam o življenju. V meni se stvari dogajajo zelo počasi, tako počasi, da vmes zamudim številne vlake, a še nikoli mi ni bilo žal enega samega trenutka, saj skušam živeti v sožitju s tem, kar sem, in se nočem preveč obremenjevati s tem, kar mislijo drugi. Če bi bile pri meni doma, bi vedele, za zbiram darilni papir in imam široko zbirko pol še iz srednje šole. Ni posebnega razloga, rekla bi le, da me pastelne barve in gladek papir pomirjajo, kot bi bili del čarobne sestavljanke, ki je zelo oddaljena od realnega sveta. Zraven sodijo svinčniki, blokci z lepimi mislimi in nalepke, ki sem jih zbirala že v osnovni šoli in so sedaj del Sofiinega sveta, saj jabolko ne pade daleč od drevesa, kajne?

Majhne stvari so tiste, ki me osrečujejo, miren in tih dom pa je pristan, brez katerega preprosto ne morem živeti. In ko gre vse narobe ter se okoli mene znajdejo ljudje, ki so v  popolnem nasprotju z mojo filozofijo, nagajajo, nergajo in so neskončno nevoščljivi, se vsakič znova spomnim na tvoje besede, ki mi tako vrnejo nasmeh:

Let’s call it burning bridges
It’s a sing along as well
Ciao, adieu, good nacht, guten abend
Play it for your friends in hell  

Zlagam te občutke in obraze, kot bi postali del foto albuma in razmišljam, da si bodo nekoč delali družbo globoko pod zemljo. Vsaj srečni bodo. Podobno kot Danci zelo težko spustim ljudi v svoje življenje, že to, da pridejo k meni domov, je marsikdaj znanstvena fantastika. Vztrajnost je morda ključ, ki se najbolj obrestuje, hkrati nisem ljubiteljica novega v smislu prijateljstva in odnosov, težko verjamem, da se mostovi gradijo v enem mesecu ali da je sploh možno imeti veliko dobrih prijateljev. Prej bi rekla, da je občutek dragocenosti tisti, ki naredi prijateljstvo tako posebno in edinstveno. Če na svoji poti najdeš samo enega, ki ti popolnoma ustreza in je kompatibilen s tvojim svetom, je to ogromno.

Že vrsto let razmišljam o ognju pri reki. Pred kratkim sem zagledala zelo dobro prijateljico, ki je svojega zakurila nekje v hribih. Zdelo se mi je čarobno in magično, nekaj noro lepega sredi poletja in nasmeh na njenem obrazu je povedal vse. Najbrž je bil ta ogenj njen svet in morda sem imela prvič pristno priložnost, da pogledam v njeno srce in spoznam del ženske, ki ga prej nisem videla. Tako smo narejeni vsi. Majhni delčki so tisti, ki nas naredijo edinstvene, kot bi bili sestavljeni iz milijon različnih ogledal, vsak odseva svojo svetlobo, vsak zna biti v določenem trenutku oster kot britvica ali gladek, kot bi se znašel na robu morja. O tem, da vsak bije svojo bitko, ni dvoma, vendar je tako, da se nekateri nahajajo na dnu, drugi nekje vmes, tretji visoko zgoraj in se že spremenijo v mavrico. In potem se kolo spet obrne in ponovimo vajo. Vsakič znova. Kot otroci v prvem razredu šole življenja.