Objem brez dotika

Pred kratkim sem prebrala zelo zanimivo kolumno danske psihologinje, ki je pisala o sreči. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je sreča nekaj samoumevnega in zelo na dosegu vsakomur, je sodobno življenje zapleteno in marsikdaj pride do tega, da jo iščemo brez uspeha. Vodilo je zapreti uči, se malo sprostiti, globoko vdihniti in odgovoriti na zelo preprosto vprašanje: kdaj smo bili zadnjič srečni? Mislim, da vsak izmed nas zna zaznati različne oblike osebne sreče; nekatere so hitre in dokaj površne, denimo takrat, ko gremo v parfumerijo in si nabavimo novo šminko, kar je seveda osrečujoče, vendar ta občutek ne traja dlje kot nekaj ur. Druge so veliko bolj dolgotrajne, denimo takrat, ko smo srečno v zvezi in imamo občutek, da smo brez drugega popolnoma izgubljene. In potem je tukaj še edina oblika prave sreče: tista, ki jo začutimo takrat, ko smo sami s seboj.

Psihologinja piše o tem, da ko pacient zapre oči in v spomin prikliče občutek popolne sreče, je ta v 90 % primerov povezan s prisotnostjo druge osebe. Sicer s tem ni prav nič narobe, ampak najprej bi morali biti srečni takrat, ko smo sami. Torej kdaj se vam je zadnjič zgodilo? In kdaj je bilo dejansko tako, da ste si vzele pristen čas za razmislek in za to, da malo pobrskate po svojem srcu in najdete tisti pravi Jaz, ki nam dela družbo vse življenje? Tovrstni trenutki bi morali biti veliko bolj prisotni v naših življenjih, za osebno srečo pa je ključnega pomena, da poskrbimo, da pride do njih. Najbrž je tako, da ima vsak svoje obrede, moj je prav gotovo povezan s pitjem kave. Jutra so blagoslovljena zato, ker se doma spusti tišina in je vonj po kavi še toliko bolj mamljiv, tako kot prebiranje najljubše revije Bella Grace in skodelica kave tik ob njej. Običajno ne traja dolgo, ampak sreča je zelo intenzivna in zdi se mi, da vsakič, ko potrebujem mir ali preprosto pogum, da prebrodim situacijo, zaprem vrata, skuham kavo, vzamem revijo, se usedem in svet dobi drugačno dimenzijo.

Kava je kot objem brez dotika. Je prijateljica, ki seže globoko v dušo in te zna segreti v pravem trenutku. Je moč med prijateljicami in hkrati obred za srečo, počitek, zato, da sami sebe pobožamo po duši. In zanimivo, kako ni vseeno, kje ali s kom jo pijemo, prav tako ni vseeno, kakšen je njen okus, ali je dovolj mehak, intenziven, aromatičen zato, da vzbudi vse tiste občutke popolne sreče. Gre za kvaliteten čas, ki ga moramo preživljati sami s seboj. Gre za to, da se znamo ustaviti in dvigniti roke takrat, ko je vsega preveč. In gre tudi za to, da smo vedno, pravzaprav vse več, prisotni v službi in pisarnah ter se ne zavedamo, da je delo za vikend popolnoma nesmiselno, ker nam odvzame preveč družinskih kosil, sprehodov po naravi ali igranja po otroških igriščih.

Te dni se torej sprašujem, kdaj znamo potegniti črto in reči dovolj. Kljub vsemu je tako, da nas družba žene in ne pusti dihati. Sploh ženske na položaju ali s kariero smo tiste, ki se znamo najslabše braniti. Nekako od nas zahtevajo nemogoče: popolnost povsod in dan, ki traja vsaj 36 ur. V resnici smo v sebi marsikdaj tako zlomljene in krhke, da me prav čudi, kako to, da nima vsaka izmed nas že osebnega terapevta, pa ne le za telo, temveč predvsem za dušo. Življenje bi moral biti sprehod skozi čudovito obarvane jesenske parke. In hkrati skok v najbolj turkizno karibsko morje. Moralo bi dišati po vaniliji in imeti lesk sveč, ki gorijo pozno ponoči. Zaradi družbe in obveznosti smo izgubile stik s stvarmi, ki dejansko štejejo. Moja želja je, da jih pridobimo nazaj. Da se naučimo reči ne. Postavimo meje. Spijemo kavo v popolnem miru. Se nasmejemo na ves glas. In s tistimi zvezdami v očeh končno razumemo, da so drobni trenutki tisti, ki resnično štejejo. Vse ostalo je le modni dodatek.