Ponosne na svoje brazgotine

Včeraj mi je prijatelj iz Afrike poslal sporočilo s priponko, videom, ki bi ga rada delila z vami.

Razmišljam o brazgotinah in o tem, kako te življenje močno zaznamuje, kako si, kot ranjene živali, ližemo rane, na začetku prepričani, da se ne bodo nikoli zacelile, z leti pa nanje popolnoma pozabimo. Vendar so prav rane in brazgotine tiste, ki nas naredijo tako posebne, edinstvene in konec koncev tudi žive. Resnično bi jih morali zaliti z zlatom, zato da jih še bolj poudarimo, da jih tudi v temi v hipu zaznamo, da jih spremenimo v nekaj čudovitega, kot bi ustvarili atlas duše, ki mora biti unikaten.

Vsaka stvar se zgodi z razlogom, kar ni le rek, prej bi rekla, da je nekje visoko, visoko nad nami, najbrž med zvezdami ali blizu magične mavrice, skrivnostni lonec, poln lekcij in čarobnega prahu. Vsak ima svojega, zato se mi zdi prav neverjetno, kako je prav vsakemu izmed nas namenjena določena porcija lepega, manj lepega in zelo težkega, da se dvignemo na naslednji nivo življenja. Vsi smo v določenem obdobju negotovi, zbegani ali tavamo v temi, ker ne najdemo prave poti. In vsi smo kdaj globoko skriti pod zemljo, ker si iskreno ne želimo, da bi nas našli, potrebujemo čas, da pospravimo misli in najdemo smisel vsega, ali samo zato, da uživamo v tišini in se ne obremenjujemo s svetom. Ljubezen do sebe je ključnega pomena. Nikar ne zanemarjajte dejstva, da morate najprej zaščititi sebe in šele potem pomisliti na druge. Ker življenje od nas zahteva mnogo različnih vlog, je tako, da nas je družba naučila pozabiti nase in na svoje potrebe. Ustavite se torej zdaj in se vprašajte: kje sem? Ali sem srečna? Ali sem na poti, ki mi je bila namenjena in bo poskrbela za mojo notranjo rast?

Všeč mi je, ko sem osredotočena na svoje mislim in poslušam ritem srca, a ko je vsega, preveč znam tudi spustiti. Življenje me je naučilo, da so lahko stvari na začetku zelo naporne in temačne, a se že čez par dni nekoliko umirijo in tudi um, zaradi samoobrambe poskrbi, da ne razmišljamo neprestano o določeni težavi, saj bi se nam v tem primeru zmešalo. Spustite, torej. Kar ne pomeni, da boste pozabile, ampak dajte si čas za dihanje in živite normalno, kajti če dobro pogledate, gre življenje naprej po svoji poti, ne glede na osebne težave, in okoli nas je veliko lepega, če to le znamo zaznati. Ko sem v težavah, delam, skoraj podzavestno, ene in iste stvari, ki so povezane s čiščenjem stanovanja in pospravljanjem omar. Očitno sem našla način, kako kanalizirati misli in energijo drugam. Fizično delo utruja in odvzame pozornost ter ti omogoča, da se vsaj malo, psihično, umiriš. Vsaka ima svoj način, potrebno ga je le najti. Zdi se mi, da v kolikor si damo nekaj časa, postanemo tudi modrejše in prej pridemo do rešitve določene težave. In šele potem, v miru, lahko pogledamo, koliko brazgotin je pustila, a kot rečeno v videu, preteklost nas ne zaznamuje za vekomaj, gre samo za lekcije, ki smo jih dali skozi. In morda je tudi tako, da ne obstaja razlog, ki bi ga razumeli. Vsaj ne v tem življenju.

Ob sebi imejte imaginarno posodo, polno tekočega zlata. In poskusite vizualizirati, da ga sedaj popijete. Okus je neverjetno prijeten in ravno prav svež, počasi, počasi gre zlato po celem telesu in se ustavi tam, kjer imate rane. Nekatere so še malo odprte, druge že zelo stare, nanje ste prav gotovo pozabile, ampak so tam in so del vas. Brez njih bi bile druga oseba, česar si ne želite, saj vem, da ste naravnost čudovite in toliko brezhibne, kot smo vsi na tem planetu. Prav na področju srca se to zlato še posebej lesketa, postane svetloba, ki vas obdaja in obdaja tudi druge. Zaradi izkušenj, ki smo jih imeli, zaradi padcev, ki smo jih preboleli, zaradi teka v neznano in podvigov, ki so nas pripeljali do oblakov, smo polni svetlobe in neverjeten vir navdiha za vse, ki nas obkrožajo. V tem trenutku prav vidim sliko sebe, ženske, ki je polna zlata. Vijugaste brazgotine sestavljajo imaginarno reko, ki se začne nad obrvjo, kjer sem se kot mala punčka poškodovala, nadaljuje se na spodnji ustnici, kjer sem bila šivana zaradi padca, potem pa dol do srca, kjer jih je polno in še bolj dol pri trebuhu, kjer se vedno nakopičijo slabe stvari in nočejo iz nas. Mapa zlatih ulic in uličic, ki mi je sedaj noro všeč, ker znam občudovati sebe in to, kar sem.

Ponosna sem na svoje brazgotine. Ne bi jih zamenjala za nič na svetu. So lekcije življenja, ki se neprestano pretaka skozi mene, pride do vas in se vrne nazaj. Saj smo konec koncev vsi le del zlate reke, enkrat na gladini, drugič pod vodo, vsak s svojim poslanstvom.