Dnevnik iz Milana

Te dni ugotavljam, da imam v Milanu kar nekaj prijateljev. Sodelavcev, ki se ukvarjajo z mojim poslom in ga zato tudi razumejo. Bojevnikov, ki se znajo boriti za dobro izjavo, odličen kader ali pač reportažo, ki marsikdaj ni tako samoumevna. Srečujemo se v zakulisju in zanimivo, kako se med enim in drugim tednom mode zdi, da se čas sploh ni premaknil. Smo vsi del istega, barvitega cirkusa in vsi neskončno hvaležni zato, ker opravljamo lepo delo, ki je hkrati naporno, a te napolni z občutkom sreče in te izredno obogati. Iz vsake izkušnje skušam potegniti kar največ, delo na terenu pa je nedvomno priložnost, da se spustiš na realna tla, postaneš skromen in se naučiš manj govoriti ter več poslušati. Le tako lahko opraviš dobro delo.

Milano je te dni topel, kot bi bili sredi poletja. Všeč mi je občutek žarkov takrat, ko tekamo po revijah in všeč so mi kavarne, polne ljudi, ki uživajo v modi. Pogled nanj je sproščujoč, čeprav so včasih barviti kot papige in bizarni kot vesoljci, a to je pač del tega, zdaj sem se ga že navadila. Poulična moda je divja in te dni ponuja le najbolje; IT dekleta jemljejo dih, z mehkimi, spuščenimi kodri ali super ravnimi pričeskami, debelimi petami s kratkimi, lureks nogavičkami, midi krili in bluzami, ki še vedno poudarjajo zagorelo polt. In tudi brvi so polne vsega: til, svila, rafija, ogromno bele in zlate, kombinezoni, dolge obleke, etno pridih, gejša akcenti, malo Afrike, ščepec Kitajske in dober miks je zagotovljen.

V zraku je želja po neobremenjenosti in morda je prav to, kar v modi najbolj cenim. Da si takšen, kot si, kljub temu, da obstajajo smernice, a vse skupaj izgleda igra, ki se jo udeležiš ali pač ne, lahko imaš na sebi najnovejšo Gucci torbico ali preprosto H&M obleko, važno je, da se počutiš dobro. In lepo. Američanke so ponovno v top formi: z belimi nasmehi, dolgimi nogami ter urejenimi rokami obvladajo sceno; zdi se mi, da jih je letos ogromno in prav lepo je gledati urednice velikih revij, kot so InStyle, Elle ali Vogue, kako živijo modo. Pa ne le ženske, saj imajo tudi moški svojo vlogo in zdi se mi, da čedalje večjo.

Na vsakem tednu mode je tako, da poleg oblek lahko občuduješ tudi najlepše palače in vrtove, ki postanejo imenitna lokacija revij. Velika imena imajo sicer svoje stavbe in, kot mogočni giganti, se nikoli ne premaknejo, a vsi ostali znajo pokazati svojo kreativno plat tudi s pomočjo starih palač, fresk in zlatih ogledal, ki so tako mogočna, da kar obmolkneš. Lepota je te dni povsod. Če si ljubitelj estetike te vse to kar omami in želiš si, da se ne bi nikoli končalo. Manekenke so kot rosno mlade nimfe, ki se breztežno sprehajajo po brveh, največkrat odete v pastelne barve, na ulicah pa so kot temne rokerice, v ozkih kavbojkah, usnjenih jaknah in bulerjih, vendar jih takoj prepoznaš. So pač drugačne. In izjemno lepe.

In tu in tam srečaš tudi velike ikone modnega sveta, kot je denimo čudovita Cindy Crawford. Ne bom ponovno pisala o tem, kako je Donatella Versace združila te ikone mode ter se tako poklonila Gianniju in njegovemu genialnemu umu. To so preprosto trenutki, ki mi dajo vedeti, zakaj pravzaprav čakam ure in ure za dober kader ali izjavo, zakaj se cel dan ne ustavim in sem zvečer tako izmučena, da težko zaspim. Potem pa srečam fotografinjo Ellen von Unwerth in imam intervju, ki mi povzroča mrzlico, saj je ženska, ki na zelo poseben način interpretira lepoto in ima zato vse moje spoštovanje. Kapo dol. Razmišljam, kako je svet pravzaprav velik. Koliko ljudi, zgodb, lepote. Koliko različnih pogledov na življenje. Zelo sem hvaležna, da sem lahko del vsega tega, kot potujoči oblaček sredi turkiznega neba.