Za Sofio

Poslušam te, kako spiš. Mehko naslonjena na blazini v obliki oblaka, globoko izgubljena v svetu sanj, s tistim angelskim izrazom, ki ti da jasno vedeti, da ne poznaš zavisti, zlobe, negativnosti, čista kot zvezda, lepa in neokrnjena duša, ki je prišla na zemljo zato, da bi me vodila. Koliko besed okrog tebe, Sofia, koliko ljudi, ki si se jih dotaknila, lahka kot perje, vedno nežno in skoraj sramežljivo ter z željo, da bi naredila dobro. Razpreš angelska krila takrat, ko se počutiš popolnoma varno in veš, da mi lahko zaupaš. Pokažeš mi svojo mogočnost in neverjetno močan značaj ter mi tolikokrat tudi pokažeš pot, da se resnično sprašujem, kdo vodi koga. Jutri boš dopolnila sedem let, moja princesa, a zdi se mi kot včeraj, ko sem te nežno pobožala po temnih laseh in si me tako sumničavo pogledala, potem zgrabila z rokico in poskrbela, da sem se za vedno zaljubila. Življenje je kot gugalnica: enkrat si na vrhu, skoraj nad oblaki, potem ponovno spodaj, tik ob travi, a s tem ni nič narobe. Zagledam tvoje čudovite oči, širok nasmeh in vem, da si moj največji zaklad, najboljša stvar, ki mi je bila podarjena, in hkrati sreča, v svoji popolni obliki.

Zaključili so se časi, ko ponoči nisi želela spati in si radovedno tavala po stanovanju, največkrat v mojem ali očetovem objemu. In končale so se vožnje s triciklom, ko naju je bolel hrbet zato, ker sva bila cel dan sklonjena in dežurna, a kaj ko je bilo tebi tako noro všeč, da se nisva znala ustaviti. Ljubezen pač. Zdaj te občudujem na kotalkah, kot prava punca se spuščaš gor in dol po klancih in se smeješ na ves glas, ker veš, kako zelo me skrbi. Da ne bi padla. Da se ne bi ustrašila. Da se ne bi poškodovala. Najraje bi te zavila v vato in molila, da ne bi tako hitro rasla ter ostala, vsaj še malo, moja mala, mala dojenčica. A ta tvoja rast ima prav gotovo neverjeten čar, ko postajaš vedno bolj prijateljica in sestra, ko deliš z mano občutek za estetiko in lepoto, ko sredi popoldneva izjaviš: “Greva na kavo v Trst?” In seveda ne piješ kave, ampak veš, da ti Trst ponuja mogočne stavbe, drugačen utrip in tudi lepe izložbe, ki jih z veseljem pogledaš z mano, z roko v roki. Potem pa že tečeva po parku ali igrišču, visoko, visoko na gugalnici in zdaj končno razumeš, da prav povsod mama ne more zlesti, čeprav bi najraje delila s tabo tudi veselje tobogana, a kaj ko se mi zadnjica tako zelo upira.

Sofia. Modrost. Znanost. Dar življenja, ki sem ga dolgo čakala in me je na koncu razveselil, kot hladen slap sredi poletja. Vedno si bila hitra. Mudilo se ti je na svet, mudi se ti danes in me sesuvaš z vprašanji, ki ostanejo marsikdaj brez odgovora. Zanima te življenje, ko z velikimi očmi sprašuješ o prvem človeku na zemlji, kako je prišel, kdo ga je postavil, mar je bil brez strahu? In potem se obrneš na bok in začneš razmišljati, polna glavica vsega, jaz pa te lahko le objamem in upam, da sem tu in tam znala odgovoriti na kakšno vprašanje, da nisem bila preveč površna, ker površnosti ne maraš, da sem ti ponudila oporo tam, kjer si jo najbolj potrebovala. Všeč mi je ta najin odnos, tako ženstven in poln pričakovanja, povezanost tudi takrat, ko nisva skupaj in skoraj telepatska naravnanost zato, ker me vedno čuvaš, saj veš, da te ljubim od tukaj in do zvezd, mimo lune in sonca. Zame si preprosto vse.

Te tvoje dolge noge v oprijetih kavbojkah me že zdaj strašijo. Zagledam kito, ki ti mehko plapola do konca hrbta in tam začutim tiste tvoje noro svetle, prve lase, ki še vedno dišijo po dojenčku. Najraje imam skrite delčke tvojega telesa, saj se mi zdi, da so samo moji: mezinček na nogi, ušesca, zadnji del vratu ali dlan, ki postaja iz meseca v mesec vse večja. Ti me napolniš z energijo tako kot nihče in dovolj je pogled, da ujamem tvoje misli, vedno polne čarobnega prahu in malo skrivnostne, ker si človek, ki potrebuje veliko prostora zase, predvsem pa miru, da sestavi svoj svet. Bala sem se, da mi boš z leti nehala pripovedovati o angelih in svetlobi, ki jo tu in tam še vedno ujameš. Vedno sem se trudila, da bi ostal ta notranji svet neokrnjen in magičen tako, kot takrat, ko sem ga prvič opazila. Lepo je vedeti, da je še vedno tam. Lepo je vedeti, da si močna in polna svetlobe, kot najlepši angel, ki me vodi na zemlji in nudi oporo takrat, ko ne znam več najti prave poti. Za tvoj rojstni dan ti želim, da bi ostala prav takšna, kot si. Da ne bi nikoli izgubila čarobne paličice, ki te naredi tako edinstveno. Sebi pa želim, da bi ti znala biti kos in najti prave besede, poljube in objeme vsakič, ko jih boš potrebovala. Hvala, ker si.