Drage moje, spoštujmo se

Malo več spoštovanja ne bi škodilo. Tako se je začela debata o ženskah s prijateljem in resnično me je zanimal njegov zorni kot, ker trdno verjamem, da smo eni iz Marsa in drugi iz Venere, a s tem ni nič narobe, daleč od tega. Nisem pa nikoli povsem razumela, ali moški razumejo žensko vlogo v družbi ter bremena, ki nam jih položijo na ramena. Včasih imam občutek, da je sindrom multipraktika velik nateg. Res je, da smo vajene vsega, a vprašanje, ki se mi plete po glavi, je drugo: komu mar? Sama verjamem, da vse stvari, ki jih storimo v življenju, pravzaprav naredimo zase. Četudi gre za čiščenje stanovanja, bolniško takrat, ko so otroci slabi, trikratno pot v trgovino zato, ker vedno nekaj pozabiš, ter vlačenje raznoraznih vreč, kot šerpa v sodobni državi. Ste se prepoznale? Mislim, da in prepričana sem, da smo si vse zelo podobne. Spoštovanje torej do sebe, da tu in tam postaviš kakšno mejo in si rečeš “zdaj pa dovolj”, ne greš naprej, ne zaradi trme, temveč preprosto zato, ker ni prav, ker globoko v sebi čutiš, da si pohodil vse vrednote in si se po poti zgubil, ker ni treba, da je vse samo “moram, moram, moram”, ker je življenje tudi posuto z rožami in če je že tako, da jih ne vidite ali vam jih nihče ni podaril, potem je skrajni čas, da se same napotite v cvetličarno. Same. Tako, kot greste v trgovino ali po otroke, pač zdaj naredite nekaj samo zase, zaradi brezpogojne ljubezni do sebe.

Vedno sem pisala dnevnik in zdaj je tako, da nimam prav veliko časa. Zato beležim stvari tu in tam, a ni isto. Pogrešam zvezek, ki združuje moje misli in moj svet, pogrešam trenutke, ko sem mirno sedela v kuhinji, z nalivnim peresom in iz srca dala ven vse, kar me je bremenilo. Zdaj tlačim in tlačim, ker ko se zvečer vse skupaj umiri, je ura že zelo pozna in se komaj privlečem do računalnika, da uredim še zadnje stvari, pred eno pa ne grem nikoli spat. Tako je. In vsakič znova pomislim, da še dobro, da premorem toliko krem proti gubam, čeprav se organizem vsako jutro upira, ker mi primanjkuje spanja, a sama sem seveda gluha in rinem naprej, še enkrat z glavo v zid. Vse ženske bi si morale dati komplimente, za vse stvari, ki jih zmoremo, in za tiste, ki jih znamo narediti. Kot sem omenila je sindrom multipraktika že samoumeven, ampak temu ne bi smelo biti tako. Nikjer pravzaprav ne piše, da je vse normalno, če delaš toliko stvari hkrati, se ne ustaviš, ostaneš z nasmehom, zvečer že umiraš od utrujenosti in se, jasno, nikoli ne pritožuješ. Drage moje, pri vsem tem mislim, da bi se morale vsaj desetkrat na dan objeti in na ves glas izreči: “Bravo, Wonder Woman! Si najboljša na svetu!”

Kdaj sem šla zadnjič v kino? Pa ne zato, da bi gledala risanko z mojo ljubo Sofio, kar mi je seveda v čast, temveč zato, da bi gledala film, ki me osebno navdušuje. Še dobro, da obstajajo piratske spletne strani, ki ti omogočajo, da spremljaš svet z rahlim zamikom, drugače bi bil moj najljubši film še vedno Seks v mestu, no, še vedno bolje kot E.T., ki je še starejši … Veste, o čem govorim? O času. Ponovno o spoštovanju do samega sebe. O tem, da tu in tam izginemo kot oblaki na nebu. Puf. Narejene iz pare in še vedno se sprašujem, ali kdo sploh opazi. Prav bi bilo, da same sebe povabimo na večerjo, si nadenemo najlepšo obleko, spnemo lase, si privoščimo rdečo šminko, obujemo visoke sandale in preprosto gremo. Pa ne na hiter sendvič, prav na večerjo, z natakarjem, ki postreže z nasmehom, in svečami, ki mirno plapolajo. In prav bi bilo, da nazdravimo življenju ter sebi, našemu “biti ženska”, ker je to nekaj tako noro čarobnega in ne, vsakemu pač ni dano.

Pogrešam življenje v New Yorku, tudi zaradi knjigarn. Ker se tam zgubim in tavam kot duh, voham knjige in njihov parfum, brskam po policah, si privoščim ure in ure miru, ko se ne dogaja nič posebnega in hkrati vse. To so trenutki zame, neponovljivi in noro dragoceni. Ko uspem biti samo jaz, brez mask in fars, brez obveznosti in le zato, da ponovno začutim tok življenja. Vsaka izmed nas ga začuti po svoje. Lahko je trenutek v naravi, nakupovanje, kavica, nekaj malega, a ključnega za notranjo rast in prav je, da je takih trenutkov čim več, ker niso nepomembni, prej bi rekla, da jih me naredimo nepomembne zato, ker same sebe prepričamo, da jih ne potrebujemo. Vse je odveč v tem času civilizacije in norega tempa, kot bi neprestano plesale rock’n roll, ki ga sicer obožujem, pa vendar: dajte mi mir! Saj sem samo človek. Zvečer se tu in tam potopim v toplo vodo v kadi in začnem razmišljati o vsem, kar se dogaja okrog mene. Res je, se strinjam z moško pripombo, da nam primanjkuje spoštovanja, ženemo se do onemoglosti in potem je vedno tako, da karkoli naredimo, je samoumevno, zelo pričakovano in pač “po žensko”. Ker zmoremo. Pa vendar … ali je temu res tako?

Včasih bi samo vzela potovalko. Vanjo bi dala par ličil, najljubšo obleko in letalsko karto. Morda še knjigo, odličen parfum in vso dobro voljo, ki jo premorem. Tudi to je spoštovanje.