Najbrž bi brez objemov zelo težko preživeli. In dejansko je tako, da potrebujemo ljubezen in bližino, da delujemo normalno ali vsaj preživimo v vsakdanji džungli, z življenjem, ki kar drvi, in ljudmi, ki jih mnogokrat niti ne potrebujemo. Pa vendar ima vsaka izmed nas svojo oazo sreče, prijateljico, moža, mamo, hčerko, nekoga, ki ga lahko objameš takrat, ko se ne počutiš najbolje, in nekoga, ki te bo objel takrat, ko je vse narobe, te potolažil in rekel, da bo vse še dobro, čeprav niti ni nujno, da bo temu tako. Objemi torej. Zdi se mi, da jih je resnično premalo in da tista zamisel nekaterih, ki jih delijo brezplačno sredi velikih mest, ni tako nora. Še sama bi se postavila v vrsto. Četudi je neznanec, ker je objem pač objem, vsi ga potrebujemo in ima čarobno moč, da pozdravi vse tegobe ter nam vsaj za nekaj trenutkov ponuja popoln mir.
Včasih lahko objamemo tudi sebe, s tem ni nič narobe. Morda je prav ta objem najbolj pristen. Naj bo dan čaroben.