Težko oprostimo, v človeški naravi je, da v sebi zadržujemo dogodke in spomine, zelo pozorno brišemo tiste, ki so v preteklosti poskrbeli za razigrano srce, ter skrbno hranimo tiste, ki so nas prizadeli. Oprostiti pomeni ozdraviti. Kot bi imeli odprto rano, ki potrebuje le malo več časa in miru, da se dokončno zapre. Naše misli pa so roka, ki neprestano praska po rani, jo vsakič znova odpre ter ji tako ne dovoli, da bi se zacelila. Saj nikoli ne bo popolnoma izginila, vsaka rana ima namreč svojo brazgotino, a čas je tisti, ki vse skupaj zabriše. In ko dokončno izpustimo iz rok, tudi rastemo. Nekje sem prebrala, da je cilj v življenju samo rast: koliko se uspeš premakniti iz določene faze, koliko znaš preboleti, oprostiti, ljubiti, koliko znaš iti naprej, predvsem pa se dvigniti vsakič, ko si na kolenih. In če lekcija ni uspela, se v naslednjem življenju preprosto ponovi, brez izjeme in brez milosti, pač šola, ki jo je treba narediti.
Upanje je tisto, kar spremeni stvari v možne, ne pa lažje. Upanje, da bo nekoč le bolje, da se bodo stvari umirile, da bomo tam, kjer želimo biti, kljub temu, da za vse nas velja velika resnica: vedno smo na pravem mestu in tudi v pravem času, čeprav imamo občutek, da je vse narobe Dihajmo, drage moje, globoko in zavestno. Dihajmo tisti zrak, ki nam je pred mnogimi leti podaril življenje. Dihajmo dež, mraz, sonce in meglo. Dihajmo sebe, ker si zaslužimo le najbolje. Razmišljajmo o rešitvi, ker skrbi ne smejo nikoli prevladovati in napetost nam ne bo zlomila kril. Samo dihajmo in vse bo dobro. Vse, kar obrablja naš um, nadzoruje naše življenje. Me pa smo tiste, ki bi morale držati njegove vajeti, nihče naj vam ne odvzame te pravice, nikomur ne dovolite, da vam postavlja limite, saj je edina meja v življenju tista, ki si jo zastavite same.
Imam samo en cilj v življenju: biti srečna. Včasih težko rečem, kaj je zame popolna sreča. Malo se zgubim v labirintih vesolja, medtem ko razmišljam o otroštvu, odnosih, prijateljstvu in tem, kar imam. Morda se prevečkrat ustavljam pri tem, česar nimam, in pozabim biti hvaležna za tukaj in zdaj. Ker sem narejena z napako in iskreno vem, da ne gre le za eno. Brezhibnost ni na mojem meniju, čeprav se dnevno trudim, a kaj jo sem le človek, ki tako pogosto pade in se še pogosteje dvigne. Velike stvari potrebujejo čas, pomembno je, da znamo vztrajati, iti naprej in biti pripravljene na vse, kar pride. Iz radovednosti, predvsem pa zaradi strahu, bi najraje dvignila tančico prihodnosti in pokukala onkraj tega sveta. Pa mi ni dano. Tu in tam vidim, začutim, zaostrim antene, objamem svojo malo punčko, voham njen vonj mladosti in življenja ter skušam razumeti.
Ostani čudaška, mi je rekla prijateljica. Sploh se ne spremeni zato, da bi te drugi sprejeli. Z leti veš, da ostalo ni tako pomembno, bolj je pomembno to, kar imaš v sebi. Tisto najbolj skrito. In zapleteno. Pa vendar … milijon odtenkov ženske nas naredi tako edinstvene in posebne. Seveda čudaške, a kdo v resnici ni? Srce je svobodno in marsikdaj potrebuje veliko poguma, da mu slediš. Vem, da je vizualiziranje stvari ključ do materializacije: realno pred očmi, pomeni realno v vesolju in posledično v življenju. A včasih so možgani kot pokvarjen računalnik, ki gre v tilt in na ekranu prikazuje sivo sliko. Vse dobro, dokler se slika ne spremeni v tanko črno linijo, nakar piko, potem pa tišina. In ni enostavno verjeti, da je hvaležno srce magnet za čudeže.
Vsaka težava ima le tri rešitve: jo sprejmemo, jo spremenimo ali jo opustimo. Če je ne moremo sprejeti, potem jo spremenimo. Če jo ne moremo spremeniti, potem jo opustimo. In danes je takšen dan, ko imam sebe najraje na svetu in zato izberem ljubezen.
