Vprašanje, na katero ni odgovora: zakaj vsake tri dni nekje na svetu mož oziroma zaročenec ubije partnerko? Največkrat gre za partnerja ali bivšega partnerja in očeta otrok, ki so se jima rodili. In še eno vprašanje nas bega: zakaj odrasla, svobodna ženska ob prvi klofuti ali prvih nasilnih besedah ne zapusti moškega, ki jo ogroža? Namesto tega ostane z njim, raje živi v zanikanju, češ “to se ne dogaja meni” in premišljuje, kako bo naslednjega dne otrokom, sodelavcem in prijateljem rekla, da ni nič hujšega, samo znova se je zaletela v vrata. V resnici med partnerjema nekaj poči, uniči ljubezen, jo spodkoplje, oskruni do skrajnosti. Izkaže se, da odnos ni temeljil na medsebojnem občudovanju in skrbi, temveč na stalni, nepopustljivi težnji moškega, da bi žensko asimiliral in si jo prilastil. Moška oblast je vraščena v družbeni red in deluje prikrito, toda rušilno: burka odnose in vloge, obvladuje kulturo in jezik, skuša se uveljaviti v šolah in družinah.
“Nasilje v družini” – ki ga povzročijo zakonci ali izvenzakonski partnerji, včasih tudi očetje in bratje – je na prvem mestu med vzroki za smrt žensk, starih od 16 do 44 let, še pred prometnimi nesrečami in boleznimi. Zato se moramo takoj otresti misli na pošasti, izogniti se moramo instinktivnemu odzivu, ki nas napelje na to, da rečemo: jaz nisem taka, mi smo normalni. Nasilje nad ženskami se lahko konča tudi z umorom, ki je bil v obsodbi leta 2009 prvič definiran kot »femicid«; pri nasilju nad ženskami ne gre za niz dejanj, ki se zgodijo za domačimi zidovi, pač pa za tragedijo, ki se tiče vseh nas in še zlasti vseh moških, Vemo, da pozivi, prošnje, nova Listina o temeljnih pravicah, gledališke predstave, dokumentarni filmi, raziskave ali knjige ne bodo ustavili pokola žensk; še tako dobri zakoni, čeprav nujno potrebni, ne bodo zadoščali.
Pa vendar, če bomo o tem govorili, pisali, pripovedovali zgodbe, če se bomo na zadnjo novembrsko soboto zbrali v velikem številu, stopili skupaj, ženske in moški, šli v gledališče ali po ulicah združeni v skupni želji ustaviti nasilje, bomo naredili velik korak naprej k razumevanju. Če bomo razumeli, nam bo to v pomoč, da bomo premagali občutek zmedene odtujenosti, ki nas prevzame ob novicah iz kronike; morda bo v pomoč tudi žrtvam, vsaj nekaterim, da se bodo zavedale in se pravočasno rešile.
Številke so zelo zgovorne. Pretresljive in sramotne prikazujejo resnost položaja. Ne pozabimo, da so za številkami resnične zgodbe žensk z vsega sveta, ki so vsak dan žrtve nasilja. Po ocenah je v svetovnem merilu 35 % žensk vsaj enkrat v življenju doživelo spolno ali drugo obliko nasilja. V 38 % primerov umorjenih žensk je zločin zakrivil partner. Ženske doživljajo nasilje, vendar se vzrok ne skriva v njih, temveč v znanih ali neznanih moških, ki jih napadejo, žalijo, ponižujejo in pretepajo, ker so neprištevni, besni ali ker izgubijo nadzor nad seboj. Prevečkrat podcenjujemo problem pretepenih žensk. Sodimo, da gre za problem posamezne ženske oziroma para. Sprašujemo se, zakaj ženska ne odide. V resnici ne gre za konflikt, kajti pri nasilju moški in ženska nista nikoli enakovredna, saj gre vedno za zlorabo moči. Ženska nima možnosti odločanja. Težko ji je, to je boleča in travmatična izkušnja: ne prepozna več moškega, s katerim živi, toda želi verjeti, da se bo vse uredilo. Sram jo je in obupana je. Ne more razumeti, česa je sposoben človek, ki ji je tako blizu. Pa vendar je tako. Agresivnost je prirojena lastnost. In glede na več dejavnikov se pri vsakomur odraža na svojstven način. Telesno ali besedno nasilje je torej odraz instinktivnega stanja.
Do nasilja pride, ko zmanjka besed, nasilnež pa si hoče žensko podrediti. Želi videti, kako trpi. Ne pozabimo, da se moški in ženske razlikujejo. Ženske so veliko bolj čustvene, kar jih izpolnjuje. Moški pa so zaradi kulture ali hormonov bolj nagnjeni k agresivnosti in na splošno k fizičnemu delovanju. Nasilen moški je agresiven tudi v vsakdanjem življenju, ker se tako zaščiti pred porazom. V takšnem mentalnem stanju se lahko hipoma spremeni v krvnika. Moški, ki so nasilni do žensk, živijo v sivi coni družbe, ki jo moramo začeti spoznavati in prepoznavati. Nekateri očetje-gospodarji se še vedno z vso močjo oklepajo nadute anahronistične in več tisoč let trajajoče oblastnosti. V manjšini so moški s psihičnimi težavami, ki bi jih morali diagnosticirati in zdraviti. Neizprosneži pretepajo in zasužnjujejo, v nekaterih primerih ubijajo in se sploh ne vprašajo, zakaj. To je vrh ledene gore, o čemer včasih beremo na prvih straneh v časopisu oziroma s čimer se ukvarjajo policisti. Pod tem se skriva množica moških, ki žene, partnerke, ljubice, včasih tudi hčere žalijo, klofutajo, trpinčijo z manjšim, vsakdanjim nadlegovanjem ali občasnimi hudimi izbruhi. Morda se vprašajo, zakaj, vendar sami od sebe ne morejo odnehati. In tragičen konec je velikokrat neizbežen.
Jutri, 25. novembra, je mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Zapomnimo si: nobena ni varna, lahko se zgodi vsaki izmed nas. Zatorej se oglasimo, naučimo se poslušati in predvsem ne pretvarjamo se, da nasilja ni. Kajti ni rečeno, da tudi same za voglom srečamo skrito senco, ki se lahko spremeni v pošast.
