Te dni sem popolnoma potopljena v božično vzdušje in kot vsako leto si želim, da sezona lučk in lesketanja ne bi nikoli šla mimo. Vsakič znova pomislim na ulice v New Yorku in lokale, ki so sredi poletja okrašeni z belimi lučkami, obdani s svetlobo sveč in tako se čas ustavi, vsakič znova, duša je pobožana, ti pa imaš občutek, da nekje, nekako le živiš. Berem o tem, da je božič pravzaprav stanje duha, ne pa samo en dan v letu ali pač december, ko ga pričakujemo. Božič je razpoloženje in globoko dihanje, umirjene misli in vrednost časa, ki ga zdaj skoraj nimamo več. Če me torej te dni kdo vpraša, kako sem, lahko odgovorim “Božično” in v tej besedi je zajeto prav vse.
Čutim staro leto, ki počasi, a vztrajno drsi z mojih ramen, z radovednostjo bi želela pokukati onkraj časa in prostora, da bi vsaj malo videla, kaj vse se bo skrivalo v 2018. Morda bo samo še eno leto, morda bo odlično leto, za kar se bom seveda maksimalno potrudila. Razmišljam o trenutkih, ki gredo mimo mene in se me ne znajo dotakniti, ker sem vedno tako obremenjena s tem, kaj bo jutri, predvsem pa s tem, ali bo jutri kaj boljšega. Tako zamudim pol življenja in bolj kot sem jezna ali razočarana nad sabo, bolj ugotavljam, da niti ne znam drugače. Morda je le sindrom sodobne ženske, morda pa je v meni želja, da bi bila všeč napačnim ljudem in tukaj vsakič zgrešim lekcijo ter ne razumem, da si lahko všeč samo pravim ljudem. Tako pač je.
Novi začetki so običajno zelo povezani z januarjem, tako kot zaključki pripadajo decembru. In mnogokrat je tako, da bolj kot se poglabljaš v dušo in jo začenjaš spoznavati, bolj se ti odpirajo temačna vrata, ki jasno dajo vedeti, da so kotički, ki ti ne bodo všeč, in so misli, ki jih ne boš nikoli nadzoroval. In čeprav je zdaj božič in je v meni toliko lučk, da se počutim kot leteča Supernova, v resnici tudi vem, da sonce zna tu in tam ugasniti ter me pustiti v popolnem mrazu. Energijo bi rada uporabljala zato, da verjamem, a ugotavljam, da jo potrošim zato, ker dvomim. Potem pa kot mravljica spravim na noge nove projekte in postanem pijana od ustvarjalne čarovnije; omami me občutek, da je še toliko nenarejenega in neizrečenega, da je svet pravzaprav prečudovito bitje, ki diha z nami, in vesolje je nad vsem, zato da nas čuva in četudi nisem verna v klasičnem pomenu besede, vem, da je na drugi strani nekaj močnejšega in čudovitega, zato se preveč ne smemo bati. Vse še bo.
Če se trenutno nahajamo na poti, ki je pretežka, je to le zato, ker smo jo priklicali, in dana nam je kot izkušnja, po kateri bomo boljše in vsekakor tudi močnejše. Zato nikar ne izgubite upanja, ker se bodo stvari spremenile. Opazujte ljudi, ki s trudom in ljubeznijo ostajajo v vašem življenju; naj gre prav njim vaša naklonjenost, saj vas imajo radi ne glede na vse. Te dni ugotavljam, da sem polna napak in nepravilnosti, sem pa zato zelo realna. Kot bi rekel Albert Einstein: “99-krat pomislim na rešitev in ne najdem ničesar. Potem neham misliti, plavam v tišini in resnica pride k meni.” Hvaležna sem za svoje tegobe, saj brez njih ne bi bila tako močna. In v tem trenutku pridno zalivam svoje korenine, da bom lahko cvetela.
Božič je stanje duha, drage bralke, morda je celo tako, da lahko traja 365 dni v letu. Uživajte praznike in topel objem, kjerkoli ste.
