Na vrhu gore

Zadnja kolumna v letošnjem letu in ponovno tista subtilna, tiha žalost, ki me objame kot topel plašč ter da vedeti, da se stvari le končajo. Leto je naokoli in to je vedno čas, ko potegneš črto in začneš razmišljati o vsem, kar je bilo. Zapuščamo obdobje in se pripravljamo na novo, ki bo polno skrivnosti in velikih resnic, morda najboljše do sedaj, a predvsem takšno, kot si ga bomo naredili. Pogledati nazaj je smiselno le zato, da vidimo, kako daleč smo prišli. Naj vas zaprta vrata preveč ne obremenijo, naj vas ljudje, ki so odšli, preveč ne ranijo. Ta pogled čez ramo zna biti boleč in zelo dolg, a da ne bi ostale ujete med enim in drugim prehodom, je bolje, da zberemo moč in se osredotočimo na vse dobro, ki nas čaka.

Eno leto torej. Za eno leto smo starejše, a ne nujno tudi modrejše, vsekakor smo prišle do nekaterih novih spoznanj in morda so zdaj stvari nekoliko bolj jasne, nad drugimi pa se je spustila tančica noči in jih za vedno zavila v temo. Ne glede na to, kje smo zdaj, se mi zdi pomembneje ceniti lekcije, ki nam jih je življenje ponudilo, ter mogoče razmisliti, zakaj so tako koristne. Globoko namreč verjamem, da smo vsemu kos, kajti vesolje ve in nam zato ne bi nikoli ponudilo situacij, ki so nepremostljive.  Ne bojte se raziskovati poti, ki jih do sedaj niste poznale, in ne bojte se stvari, ki jih do sedaj niste počele. Oboje je pomembno zato, da dobite, kar niste nikoli imele, in postanete to, kar niste nikoli bile.

In danes je takšen dan, ko se lahko zavedamo sebe in se malo bolj intuitivno poglobimo vase, začnemo brskati po predalih ter raziščemo kotičke, ki jih običajno pustimo na miru. Podzavest je namreč vedno tam, kot tihi čuvaj našega srca, hkrati z antenami, ki nam dajo vedno vedeti, ali smo sploh na pravi poti. Tako me presenetijo mravljinci ali nepričakovan jok, kot izbruh nečesa globljega, ki je skrito v meni in te dni samo čaka, da pride na dan. Kolumno pišem v postelji s pogledom na zasnežene hribe. Okoli mene je samo belina in pokrito jezero, v katerem pravijo, da živi zmaj. Sofia me neprestano sprašuje, ali je še vedno tam ter kaj počne pod ledom … Dobro vprašanje, ki nima odgovora, tako kot tista, ki jih nosim v sebi. V tišini čakam, da slišim glas, najdem pot, odprem predal z odgovorom, a potem se nič ne zgodi. Lahko le umirim misli, ki švigajo sem in tja, kot nore kure, poskušam ujeti malo več zraka in si ponovno rečem, da bo vse še dobro. Saj poznate mantro, kajne?

Zaupam občutkom in notranjim vibracijam, ker energija ne pozna laži. Začutiš jo takrat, ko te subtilno pokliče, in običajno je tako, da ima tudi sporočilo zate. Potrebno ga je razumeti. Včasih se pred nas postavijo stvari, ki so velike in mogočne kot zasnežene gore. Dobesedno je tako, da se moraš ustaviti in četudi mesece in mesece čepiš pred oviro in upaš, da se bo umaknila, ti je na koncu jasno, da ti ne preostane nič drugega kot to, da se počasi spraviš na pot, z najnujnejšimi stvarmi, nekje v sebi zbereš moč, ker veš, da bo vse skupaj zelo dolgo trajalo. Konec leta je čas, ko bi morali približno vedeti, kje smo: še vedno na začetku, nekje na sredini ali prav na vrhu. Iskreno vam povem, da ne vem, kje je najlepše ali najbolje. Če sem spodaj, me prešine misel, da si lahko še vedno premislim in malo počivam, če sem na sredini, sem najbrž dokaj zbegana, saj ne vem, koliko je poti do vrha. In seveda pozabim uživati med sprehodom in občudovati naravo ter ujeti svari, ki so mi dane. Če pa sem na vrhu … Ah ta vrh, tako slastno pričakovan in poln obljub, a ko se obrneš desno in levo, ugotoviš, da je prostor zelo majhen in za vekomaj tukaj že ne moreš stati.

Drage moje, vsak ima svojo goro, zato je moja želja za 2018 ta, da postane moja premagljiva in vaša le spomin.