Drage Ženske, hvala za vse in srečno 2018

Leto bi rada začela z dnevnikom hvaležnosti in besedami, ki bi lahko končno obrazložile, kolikokrat bi bilo treba reči hvala za vse, kar imamo. V soboto sem bila v Trstu in pred trgovino z živili zagledala Afričana, ki je samo čakal. S Sofio sva šli mimo njega, on jo je prijazno pozdravil, ona pa me je vprašala, če kaj prodaja. Ker ob njem ni bilo prav ničesar, sem odgovorila z ne in hitro sva stekli v trgovino, saj je bil večer že zelo hladen. Ko sva vse opravili, je bil še vedno tam, v isti poziciji, z belimi zobmi, ki so se ponoči še posebej svetlikali. Rekel mi je samo: “Signora …” in pomislila sem, kako sem vedno presenečena, ko me nekdo nagovori z “gospa”, ker se počutim, kot bi jih imela 25, a v resnici jih je 43. Nisem imela kovancev, ker jih nerada vozim s seboj, so pretežki za mojo Chloé torbico, ki je bila v tistem trenutku prav neumestna. Obrazložila sem mu, da žal nimam drobiža, on pa se je le nasmejal in odgovoril “Buone feste” – Lepe praznike. S Sofio sva se napotili do avta, ki ni bil niti tako blizu, ampak ta prizor mi ni dal miru. Pospravila sem vrečke s hrano in se ponovno spomnila na vse ženske, ki to dnevno počnemo, kot šerpe, vedno polne vsega, in kako je samoumevno, da sama tovoriš dvajset kilogramov hrane. Sofio sem vprašala, če bi šla nazaj do njega s kovanci in je v hipu privolila. Stekla je do vhoda trgovine, medtem ko sem jo budno spremljala na robu avta in z odprtim prtljažnikom, ko je prišla nazaj, sva skupaj vrnili voziček. Gospod je bil tam. Rekel je hvala in ponovil “Lepe praznike”, najbrž zato, ker ni znal prav veliko drugih besed, a zdele so se mi neskončno iskrene in tako tople, da sem točno vedela, da mu bo mala podarila tudi evro iz vozička. Tako je prav. Če imaš, pač moraš dati. Njegov nasvet je darilo, ki me spremlja tudi zdaj, ko pišem prvo kolumno v letu 2018.

Včasih se čudež zgodi takrat, ko srečaš nekoga z dobrim srcem. Ne vem, če sem dobra ali ne, vem pa, da mi ni nikoli vseeno. Ne maram siliti stvari ali ljudi, saj vem, da v kolikor se ima zgoditi, se tudi bo. Zakon vesolja pač, ki deluje brez naše osebne volje in onkraj naših želja, tako pač je, od nekdaj. Mama me je v življenju naučila veliko lekcij; njena modrost in tišina sta me mnogokrat vodili, marsikdaj v temne kraje in ko sem mislila, da nikjer ni luči, sem se vedno spomnila njenih besed: če želiš leteti, se čim prej znebi tistih, ki te vlečejo dol. Saj je lažje reči kot pa narediti, pa vendar je ravno začetek leta čas, da vzamemo metlo, tisto našo čarovniško in magično, ter hop hop, počistimo vse okoli sebe. Ne samo omar in starih oblek, temveč tudi odnose, ljudi, besede in občutek. Ko se bomo čez nekaj mesecev ali morda let ozirale nazaj, bomo najbrž razumele, zakaj se je danes vse dogajalo, kot se je. Vedno obstaja razlog, četudi ga ne vidimo, in vedno obstaja način, kako priti na pravo pot, četudi smo sredi gozda. Konec decembra sem šla za nekaj dni v hribe. Bila sem globoko v snegu in sredi gozdov, kar je prav gotovo čuden občutek zame, ki obožujem horor filme in so določeni prizori idealni za umore in grozne stvari. Pa vendar … očarala me je tišina. Mraz me je prisilil, da sem utihnila, napor hoje je zahteval, da je srce divje bilo in mi ni dalo dihati. Bila sem majhna, zelo nevidna in zelo nepomembna na vrhu gore, kjer je bilo vse tako, kot mora biti. Pozabila sem na tegobe, samo za trenutek sem bila lahka kot dojenček in popolnoma brez skrbi. Bila sem Jaz.

Ne maram posebnih priložnosti, ker menim, da jih ni. Vsak dan je posebna priložnost in vsak dan je dar že zato, ker smo živi. Sofio pogledam globoko v oči in zaznam vse dvome, ki jih postavlja življenje. Zaznam njena vprašanja, ko zagleda otroka v vozičku, ali strah, ko je pred njo bolan človek. Kot zadnjič, ko sva tekli na pošto in so pred lokalom sedeli prostovoljci s skupino hudo prizadetih odraslih, za katere resnično nisi vedel, kateri kos telesa jim manjka in katerega sploh imajo. Zelo čuden prizor. Vse, kar je drugačno od nas, je nekaj, kar se nahaja na drugi strani meje. Nekaj neznanega, ko bi se najraje obrnil na drugo stran in se pretvarjal, da nisi videl, a otroci tega ne počnejo. Otroci zrejo. Buljijo naravnost v oči. Se ustavijo in potem vprašajo naglas, da vsi slišijo. In potem jo gledam, ko skuša razumeti moje besede in ujeti, da niso vsi rojeni pod srečno zvezdo, za nekatere je življenje res naporno in ni sestavljeno iz potovanj po svetu, nakupov oblek ali sprehodov s psom, je pač dnevna bitka, za katero so še kako hvaležni, preprosto zato, ker so. Mi pa imamo vse, drage moje, resnično vse, a še vedno tu in tam tarnamo, tuhtamo in razmišljamo, da bi seveda lahko bilo še bolje. Se strinjam, a lahko bi bilo tudi slabše, vse je odvisno od zornega kota, kar želim reči, je le, da moramo biti brezpogojno hvaležne, ker sem prepričana, da smo na tisti strani meje, ko je vse še vedno zelo lepo, zelo dobro in zelo na svojem mestu.

Ne vem, kje ste v tem trenutku življenja. Srčno upam, da ste sredi polja z zlatimi sončnicami. Če pa ste nekje v tunelu, morda celo na začetku ali na sredini, vedite, da se nima smisla preveč sekirati. Ker bo vse kmalu dobro, če verjamete ali ne. Zaupajte, da ste točno tam, kjer morate biti. Vzemite zvezde, ki jih skrbno hranite v srcu, in jih spustite na zrak, kot divje metulje sredi čudovitega poletja. Naj vas omami občutek svobode in začnite delati na sebi. Počasi, a vztrajno odkrivajte napake, šibke točke in potem seveda vrline. Popravite, kar ni tako, kot mora biti, zavedajte se, da se sreča začne v vas. Sreča ni vaš odnos s partnerjem, vaša služba ali vaš denar. Sreča ste vi, živi v vas kot pridna vila, ki samo čaka, da jo spustite na dan, da vas očara s svojimi vrlinami in prepriča s spretnimi rokami, da začne visoko lebdeti nad vami in celemu svetu pove, kako vas ima neskončno rada. Nekje sem prebrala, da se v življenju marsikdaj zgodi, da ne razumeš vrednosti trenutka, dokler ne postane spomin. Edino smiselno je, da se osredotočimo na trenutke, jih začnemo živeti, jih dihamo, vohamo in ljubimo v svoji popolnosti, tudi tiste, ki niso bili tako bleščeči in predvsem tiste, ki so bili tako boleči. Če bi se sedaj vrnile v preteklost in začele brisati vse svoje napake, bi hkrati brisale tudi sebe. In ne bi obstajale več, vsaj ne takšne, kot se poznamo. Bi bilo torej vredno? Bi to dejansko storile?

Drago 2017, hvala za vse lekcije. Drago 2018: viham rokave, sem pripravljena! Srečno vsem, moje Ženske.