Zaobljube za 2018

Drage moje, kaj naj rečem? Te dni pridno pišem, vmes rišem, potem zbrišem in štartam znova. Sem pač ženska, zato verjamem, da zelo dobro poznate te občutke, ki nas običajno preplavijo na začetku leta in s katerimi se potem soočamo nekje do decembra, ko se končno ponovi sezona lučk in dobrega. Začetek leta je bel papir, ki omogoča vse. Nove zgodbe, nove ljudi, nove zaobljube. In najbrž tudi veliko ciljev, ki jih lahko vedno dosežemo, če si le želimo. Počutim se kot dobra vila, s čarobno paličico zamahnem in vidim, da je za mano posuto z zvezdicami in vse diši po vanilji, ker si tako predstavljam raj in tako mislim, da nekoč tudi bo. Bel list torej, ki diši po novem in zaradi čarovnije, ki sem jo očitno pravkar izvedla, nima sledi starega leta, le obete, prijaznost in željo, da bi bilo vedno vse na svojem mestu. Zato sedim v svoji najljubši kuhinji in ugotavljam, da sem pridna gospodinja, ker je vse pospravljeno in čisto, les ponovno diši, parket se lesketa, piškoti so sveže pečeni in pred mano je modra miza, ki me še vedno navdušuje, kot prvi dan, ko sem jo zagledala v katalogu in vedela, da bo postala moja. Moj svet je varen. Tako varen, da imam več ključev, za vsak slučaj, in več ključavnic, ker nikoli ne veš, a čeprav je tudi mnogo vrat, mislim, da vanj lahko stopiš le skozi vhodna. Na tebi je, ali jih boš našel ali ne, ker namigov načeloma ne dam.

Rada pišem in ob meni je vedno kakšen dnevnik: na mizi, v torbici, v omari, skrit v kuhinji, čeprav vsi vedo, kje je, a rada verjamem, da temu ni tako. Nalivno pero tu in tam zaškripa, kot v osnovni šoli me še vedno očara pogled na temno modro črnilo, ker se mi zdi tako skrivnostno in elegantno. Po točkah razmišljam, kaj si pravzaprav želim in zdi se mi, da se seznam ne bo nikoli končal, vendar me ni strah želeti več ali veliko, ker vem, da je vsega dovolj in pri meni je tako, da so želje predvsem misli in občutki, neodvisni od kreditnih kartic, zanje ni trgovine ali spletne strani, kjer bi se jih dalo naročiti. Po drugi strani imam srečo, ker sem popolnoma samostojna ženska, ki ne pričakuje daril. Prej pozornost. Lepo besedo. Objem brez godrnjanja in kakšen kompliment le zato, da naredi srce dvojni preval. Vseeno imam včasih občutek, da zahtevam luno, oziroma jo v sebi iščem in marsikdaj pozabim, da je vedno tam in ni odvisna od drugih, sije pač zato, ker je del mene. Včasih je tako, da se zbudiš in niti ne veš, zakaj. Preprosto nehaš sprejemati stvari, ki žalijo tvojo dušo, in ti je kristalno jasno, da si tega ne zaslužiš. V službi bo tako potrebna čistka, ampak imam odlične rokavice, prašek, metlo in sesalec, kot vsaka čarovnica znam potegniti vse na dan, zato da se znebim madeža. Starega. Nepotrebnega. Motečega. Ljudi, pač, da ne bo nesporazuma.

Zanimivo, kako nas vsak dojame po svoje. Za nekatere sem dolgočasna, za druge talentirana. Nekateri me vidijo kot mirno in tiho, drugi kot divjo. Predvsem sem uganka. Uganka tudi sebi, zato imam marsikdaj potrebo, da zapišem te misli in jih delim z vami, vedno v upanju, da zadenem kakšno srce in tam najdem nekaj zelo podobnega. Lovim sanje, četudi so dobre ali slabe, v vsakem primeru je ta pot izkušnja. In življenje je resnica, niti ne črna ali bela, včasih malo siva, potem na pike, morda na črte, tudi rožice se tu in tam najdejo, če seveda znaš gledati in si želiš videti. Ugotavljam, da je okoli nas veliko slepih in še več gluhih; čeprav vem, da naše poslanstvo ni niti slučajno spremeniti tistih, ki jih srečamo po poti, v meni ostaja želja, da bi poskusila. Kot učiteljica, ki je daleč od brezhibnosti, a ta sila je tako močna, da me včasih pusti utrujeno in poraženo, ker ni rečeno, da obstaja pot do vsakega srca. Včasih se vse skupaj konča veliko prej, vprašanje je, ali se tega sploh zavedamo. Z glavo polno misli pišem seznam in bi srčno rada vključila tudi ljudi, vendar ne smem, ker ima vsak svojo zgodbo in voljo, ki ni nujno v sožitju z mojimi pričakovanji. Pravzaprav se to zelo redko zgodi.

Drago 2018, potrudila se bom, da bom boljša. Prosim, podari mi več časa in dobre organizacije, da bom lahko spila več kav s prijateljicami in jim večkrat povedala, da mi je mar. Obljubim, da bom kupila novo sedežno garnituro, ker govorim že najmanj tri leta, a zdaj se bo res zgodilo in ne bom jezna, če bo na njej spet sok, kava ali žvečilni, ker je vse to del življenja. Obljubim, da bom več telovadila in skrbela za telo, saj ko se slečem pred ogledalom, vem, da nisem več stara 20 let in ko igram odbojko, me vedno skrbi, ali bom domov prispela cela. Zato hvala, da se do sedaj nisem poškodovala. Zavzela se bom za večje projekte, med katerimi je nova spletna stran in pogled v neznano, a tokrat se ne bom bala skoka in bom z dušo in srcem zajela sapo, zaprla oči in se podala v to novo avanturo. Obljubim, da bom več potovala in v sebi zabeležila stvari, ki jih zdaj tako noro pogrešam. Vem, da je to moje življenje in razumem, da me te stvari osrečujejo. Ne bom pozabila na tiste, ki jih imam rada (in teh je veliko) ter jim poskusila vsakič znova obrazložiti, da sem takšna, kot sem, zato, ker jih imam ob sebi. Nisem brezhibna, tudi ne popolna, sem pa najbolje, kar znam biti.

Danes je takšen dan, ko želim pozabiti preteklost, si odpustiti in začeti znova.