Težko je tistim, ki ostanejo

Nekje sem prebrala zelo zanimiv stavek, ki mi je dal veliko misliti: Oprosti sebi zato, ker si sprejela veliko manj, kot zaslužiš, a tega nikdar več ne ponovi. In ravno poleti sem brala še bolj zanimiv članek z naslovom Drobtine, ki ga je napisal znan italijanski psiholog; vsebina se me je dotaknila zato, ker sem ženska in znam ujeti mnogo različnih odtenkov ter prebrati med vrsticami, da morda ni najbolj prav, ko ne zahtevamo več. In iskreno vam povem, da se mi ne zdi, da si želimo lune, daleč od tega, samo malo več pozornosti, objemov, prijaznih besed in prisotnosti, pa tudi malo več moškosti v smislu starega, dobrega in pristnega kavalirstva. Šopek rož, ki ni tako samoumeven, večerja za vikend tudi zato, da nam ni treba kuhati, saj iskreno menim, da tisti, ki ne kuha, nima pojma o tem, koliko pravzaprav potrebuješ za pripravo obroka, če ni ravno iz konzerve. In moj ni. Pa vaš?

Ne srečamo ljudi zaradi napake v vesolju ali po nesreči, srečamo jih zato, ker v tistem trenutku morajo biti na naši poti. Z razlogom, ki nam morda ni jasen. Vedno bi morali imeti dovolj moči, da se postavimo zase in suvereno rečemo, da nekaj pač ni za nas, zato imamo pravico oditi. Pa vendar … Kaj pa ostali? Kaj pa tisti, ki ostanejo? Ko sem bila majhna, mi je nekoč mama izrekla stavek, ki ga ne bom nikoli pozabila. Govorili sva o smrti, ki je bila zame prava uganka in seveda popolnoma nerazumljiva, in še danes je tako. Poskušala sem razumeti, kam gre tisti, ki umre, in ali mu bo dobro brez nas. Njen odgovor je bil zelo jasen in iskren: Ko nekdo umre, mu ni več težko, težko je tistim, ki ostanejo. In če dobro pomislim, se v življenju stvari dejansko dogajajo tako: težko je tistim, ki ostanejo na enem in istem mestu, tudi v smislu, da se sami ne znajo spremeniti, ker so prepričani, da imajo vedno prav. V resnici je sreča v odnosu, pa tudi v prijateljstvu, nekaj zelo zapletenega, saj biti srečen pomeni zaznati nirvano brez posebnega razloga, kar tako. Moje vprašanje je: ali zmoremo?

Vse tiste dni, ki nas spravijo na kolena, so v resnici blagoslov, saj poskrbijo tudi za našo rast. Pomembno je poslušati besede, ki niso izrečene, in v tišini najti tisto, kar iščemo. V površnosti odnosov je toliko vsega, da se kar zgubiš, kot bi bili sredi neprekinjenega šuma, ki nima nobene privlačnosti, nas samo utruja. Pravijo, da je dom tam, kjer se počutiš doma, jaz pa imam občutek, da je moj nekje med zvezdami in sredi vesolja, kjer je tako temno, da se noč spremeni v žamet in zvezde postanejo sveče, ki me znajo greti do dna duše. Ko sem izgubljena sredi vsega, začutim, da je čas vse, kar imam. In ko bom pripravljena, bo vse tudi prišlo. V meni znajo stvari vreti, kot bi bila lonec, poln vode na ognju; samo gledam, kdaj bo vse skupaj šlo čez rob in kdaj mi bo jasno, da je gledanje preteklosti samo pogled v ogledalo, ki nima več realne slike. Vse je popačeno, včasih tudi zelo olepšano, drugič sterilno, tretjič izredno romantično, a vedno je nekaj, kar pač ni resnično. Nekako tako, kot se spominjamo prve ljubezni, za katero seveda menimo, da je bila popolna, ker je bila pač prva, vendar sami sebi lažemo, kajti če bi bila tako brezhibna, bi jo še živeli.

Tu in tam mi pišete, pa ne samo v smislu komentarjev. Ženske zgodbe, ki se me dotaknejo, zahvale zato, ker sem, predvsem pa zato, kar pišem. Moje besede postanejo vaše, moj svet je na vaši dlani, vse doživljamo podobno in skupaj smo seveda močnejše. Včasih je tako, da si želim biti sonce v življenju tistih, ki me imajo radi. Drugič je tako, da sem raje luna, ki zna posvetiti na zelo temne trenutke. Tretjič se prelevim v močno burjo, ki razpiha oblake in pusti tisti mrzel zrak, s kristalnim nebom, ko imaš občutek, da si tako zelo živ in je vse tako, kot mora biti. Ko življenje postane težko, si običajno želimo, da bi bilo lažje, v resnici pa bi si morale želeti, da bi bile močnejše. Kar lahko rečem je le eno: pojdimo naprej, ker bo naš čas še prišel. Ko prideš do točke, ko te resnično ne zanima, da bi naredil dober vtis ali prepričal kogarkoli, potem si na začetku svobode. Zato razprem roke, globoko zadiham, zaprem oči in si mislim: notranji mir je novi uspeh.

Za danes je tako, da bi najraje sledila svoji intuiciji, vklopila žensko pamet, bila pogumna, povedala samo resnico. Življenje je veliko enostavnejše, ko nehamo iskati opravičila zase ter pustimo pri miru tiste, ki tako ali drugače ne razumejo.