V iskanju čarobnosti

Skrivaš mi svoja čustva, a pozabljaš, da imajo oči svoj jezik. Te dni bi morali biti vsi na dieti: odstraniti jezo, obžalovanje, strahove, občutek krivde in se potem za hip ustaviti, ravno toliko, da ugotovimo, kako se počutimo bolj zdravi in postane tudi pot, po kateri hodimo, bolj znosna. V življenju imamo vsi ogromno skrbi, a če bi bili že sedaj na koncu svoje življenjske poti, bi vsekakor ugotovili, da se največ skrbi ne uresniči, ostanejo le strahovi, mogočno usidrani v naši glavi. Prjatelj mi je rekel, da je mnogo ljudi skupaj zato, da ne bi bili osamljeni; in potem so tukaj tudi tisti, ki iščejo čarobnost. Morali bi najti ne le sorodno dušo, temveč človeka, ki je pripravljen investirati v nas in ljubezensko zgodbo, se od nas učiti, nas gledati, ko zmagamo, podpirati našo vizijo in se dnevno zaljubiti. Vsako jutro znova. Tako sem se zadnjič po naključju sprehajala za starejšim parom, ki se je držal za roko. Občudovala sem čarobno energijo med njima, ki se je pretakala skozi dotik in sem si lahko samo mislila, koliko zgodb sta pravzaprav preživela skupaj. Ljubezen je predvsem to: da hodiš vsaj približno v isto smer in ne pozabiš na roko. Ker tudi ta dotik ni samoumeven.

Kako smo pravzaprav zapleteni. Smo morje, ki je ves čas valovito, in mnogokrat je tako, da valove ustvarjamo kar sami, samo zato, ker smo. Kar ni nič hudega, gleda na to, da luna neprestano počne isto. To pomeni, da gre le za tok življenja, ki ga ujameš ali ne. Pomembneje se mi zdi, da ne kompliciraš preveč in skušaš vsaj tu in tam preskočiti kakšno oviro, če ni ravno nujno potrebna. Ljudi. Odnosi. Ljubezen. Prijateljstvo. Včasih je dobro sedeti na svoji skali, kot miren opazovalec, in ne početi ničesar. Biti pozoren na zvoke, barve, objeme, poslušati ritem dihanja in srca, uživati v popolnosti trenutka, ki na prvi pogled ni poseben. Hkrati pa vsebuje vse. Intuicija je vse, kar imamo, možnost, da vklopimo tiste stare, modre antene, ki so nam bile položene v zibelko in na katere smo že zdavnaj pozabili, a to še ne pomeni, da ne delujejo. Energija nikoli ne laže, dobro je, da ji prisluhnemo, sploh takrat, ko iščemo odgovore. Morali bi imeti beležko z napotki za življenje, nič kompleksnega, a kaj ko tako hitro zaidemo s poti. Morali bi vedeti, da ne moremo nadzorovati načina, kako drugi sprejemajo našo energijo. Vse, kar naredimo ali rečemo, gre skozi neviden filter, sestavljen iz njihovih osebnih izkušenj, ki so lahko zelo trenutne ali pa že zgodovinske. A vse to nismo mi, zato je pomembno, da znamo iti naprej tudi takrat, ko imamo občutek, da nimamo podpore in je okoli nas veliko ljudi, ki v naše projekte niti ne verjame. Ampak ljubezen, drage moje, je tisto, kar nas bo na koncu vedno rešilo. Ljubezen do sebe, drugih in stvari, ki jih ustvarjamo.

In potem neko jutro ugotovimo, da smo kar naenkrat povezani z ljudmi, ki skrbijo za naše dobro. Globoko v sebi začutimo to vibracijo, ki nam jasno pove, da smo na pravi poti. Kako čudovito je imeti ob sebi nekoga, ki mu je mar in ti končno dovoli, da postaneš sončna svetloba, čeprav je zunaj zelo, zelo temno. Dokler nismo pripravljene zamenjati svojih misli, neprestano recikliramo določene izkušnje. V krogu. Česar nisi dokončal, te lovi, saj gre za lekcijo, ki jo moraš razumeti, in mnogokrat je tako, da padeš na enem in istem izpitu, a ne zato, ker je profesor zloben, bolj zato, ker nisi razumel knjige. Knjige življenja. Tako te dni listam, naprej in nazaj, pišem, beležim, zaprem eno poglavje, odprem drugo in naslednje jutro ponovim vajo. Ne verjamem, da leta prinašajo modrost; prej bi rekla, da prinašajo tišino in več trenutkov, ko se lahko ustaviš in pogledaš vase, kot bi odprl Pandorino skrinjo in končno ugotovil obliko svoje duše. Všeč so mi njeni deli, tudi tisti najbolj ranjeni, in všeč mi je njena vihravost, ki jo marsikdaj težko razumem, a brez nje ne bi bila jaz. Zato se pogledam v ogledalo, malo potrepljam po rami, kot pridna punčka, in si rečem: “Saj bo vse še dobro”. In v te besede tudi verjamem.

Spremembe nas vedno begajo. Ne maramo ovinkov, še najmanj pa poti, ki jih ne poznamo, ker ne vemo, kaj se nahaja za vogalom. Veliko bolje je živeti v coni udobja, čeprav se nam tam ne zgodi prav nič posebnega, še najmanj pa kaj, kar bi poskrbelo za premik ali notranjo rast. A smo ranjene živali, ki si najraje ližemo rane v miru in temi, kjer ni nikogar, da lahko počasi in dostojanstveno ponovno skočimo na kakšen plen, četudi nam okus ni več všeč. Spremembe so potrebne; lahko se seveda zgodi, da zgubimo kaj dobrega, hkrati pa imamo možnost, da pride do nas kaj boljšega. Bi torej tvegale? Vsi viharji ne pridejo v naše življenje zato, da bi ga uničili. Nekateri preprosto očistijo pot in so zato nujno potrebni. Ko v sebi začutim globoko srečo, je običajno takrat, ko nisem v “nirvana obdobju”, imam celo težave, a hkrati dobim občutek, da jih znam rešiti. Ta ženska moč mi vsakič znova podari val adrenalina in prepričanje, da mi nihče ne more postaviti meja. Lahko sicer poskusijo in se morda ob tem tudi zabavajo, a kaj ko bom našla pot, izhod, besedo ali preprosto tišino, da se bom dvignila za eno stopničko višje. In ko pogledam nazaj na vse, kar sem postorila, vidim veliko hribov in še več dolin; vidim vse zeleno, potem sneg, divjo pomlad in dišeče poletje. Vidim sebe in mnogo odtenkov ženske, ki ni nikoli vedela, kaj jo čaka, a je znala skočiti. Včasih v prazno. Drugič samo v varen pristan.

Drage moje, zaupate svojemu potovanju? Včasih je kar težko … Ker ga ne razumemo najbolje in se sprašujemo, zakaj. Pa vendar zna biti tako, da so stvari, za katere mislimo, da jih resnično nočemo, tiste, ki jih edine potrebujemo.